Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Ta stari slovenski pregovor se mogoče zdi kot oguljena fraza, ampak je tudi mene doletelo to, da sem izkusil resnico o tem pregovoru na lastni koži. No, pa začnimo na začetku.
V življenju vedno stremim k tem, da ko se česa lotim, želim to obvladati, kar se le da, tako v teoretičnem kot na praktičnem področju, sploh če v tem uživam. Ena mojih največjih strasti so gore, kar pomeni, da želim znati, poznati in izkusiti vse, kar se tiče gorskega sveta. Vsako leto si prizadevam pridobiti več oz. nova znanja in izkušenj, očitno pa sem si letos zadal malo preveč, kar je privedlo do tega, da sem dobil izkušnjo, na katero nisem računal in ki je ne privoščim nikomur. Dolgo sem premišljeval, ali naj sploh delim izkušnjo javno, ali ne, pa sem se glede na to, da se število (sploh nesmiselnih) nesreč v gorah vsako leto povečuje, odločil, da jo. No, pa začnimo na začetku.
Nekaj po četrti uri zjutraj se v Bavšici prebudimo v čudovito jutro z lepo napovedjo vremena. Preverimo vso osebno in tehnično opremo, pozajtrkujemo ter se od 5:00 odpravimo proti Briceljku. V skupini smo bili samo vodniki in inštruktorji. Sonce se je veselo prebujalo, skupaj z nami, ko smo napredovali po dolini Bala proti lovski koči. Pri lovski koči smo naredili postanek, dva pa sta si šla ogledat pot naprej, kajti tu se markirana pot konča.
Ker se je postanek za iskanje poti kar zavlekel, sem šel za njima in skupaj smo ugotovili, kam in kako naprej. Tukaj so meni zaupali vodenje, ker sem tu že bil in sem nekako vedel, kje vodi naša pot. Ko smo nadaljevali pot, sem imel občutek, da nekako nisem najboljši. Fizično sem bil super pripravljen na tako turo zato sem razmišljal, da mogoče nisem dobro spal, premalo pojedel, popil, ipd. V takšnem stanju smo nadaljevali naprej še kakšnih 15 min, nato sem se ustavil in rekel, da naj gredo kar mimo, da moram malo počiti, ker »mi je zgleda cuker padu«.
Poleg obraza Petre, ki je šla mimo, je bila to ena zadnjih stvari, ki se jih spomnim, in nato samo še bežne slike usodnega drevesa, kjer se je vse zgodilo. Predno me je »zmanjkalo« sem imel občutek, kot da nisem v svojem telesu ampak kak meter nad njim in sem se gledal kako želim priti čez to drevo, potem pa tema...
Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila, da so okoli mene stali Andrej, Katarina, Damjan, Peter in Bojan, ki so me položili v polsedeč položaj in obenem že poklicali na 112. Najprej me je bolela glava zaradi padca, ko pa je adrenalin popustil, pa so se začele velike bolečine v predelu hrbtenice. Pred prihodom helikopterja SV je omenjena ekipa zavarovala vse stvari, ter ob prvem preletu z Y nakazala, da potrebujemo pomoč. Helikopter je nato spustil reševalca in zdravnico, ki sta me pregledala in zaradi suma poškodbe hrbtenice imobilizirala.
Kmalu sem se znašel v helikopterju, ki je imel smer neposredno proti UKC Ljubljana. Ves čas sem gledal imobiliziran v strop, ter občasno zdravnico in reševalca. Obema in tudi vsej ostali posadki, se ob tej priliki resnično zahvaljujem za korektno in strokovno delo. Ravno zato sem in bom, vedno podpornik GRZS. Hvala ker ste.
Ker so mi dali anti bolečinski tretma, se mi je ob pristanku zdelo, kot da sem v filmu. Vse je potekalo tako kot treba, hitro, natančno, jasno... Takoj so me dali na vse možne preglede, rentgen, CT, EM itd... Po vseh teh pregledih je sledila soba. V sobi smo bili samo »hrbteničarji« se pravi, samo mi s poškodbami hrbtenice.
Kmalu so prišle novice glede poškodb. Diagnoza je bila, da imam zdrobljeni 2 vretenci, ki pritiskata na hrbtenjačo, 3 dodatno polomljena vretenca in 9 zlomljenih reber ter manjši hematom zaradi udarca v desnem predelu glave. Zaradi vseh pripravkov, ki so mi omilili bolečino, se resnosti poškodb verjetno takrat sploh nisem zavedal.
Življenje s takšnimi bolečinami res ni prijetno, verjetno bi se mi brez teh anti bolečinskih »preparatov« zmešalo. Medtem ko so zdravniki razpravljali, operacija da, operacija ne, so sestre skrbele zame res super. Vedno sem se počutil, da pač v dani situaciji naredijo in znajo vse, kar je treba, kdaj tudi z besedo pomagajo, ko je pač človek že na robu obupa...
Zdravniki so se naposled odločili, da bo treba zdrobljeni vretenci operirati, zato sem bil peti dan operiran. Tukaj moram res pohvaliti profesionalnost vsega osebja, od sester, anestetika, zdravnikov, skratka vseh. Res ste čudoviti in upam, da taki tudi ostanete. Operacija je minila brez težav, zbudil sem se na njihovem operacijskem oddelku, kjer smo s sestrami takoj začeli pogovor o gorah :) in sem jih prosil, da mi naredijo eno sliko za spomin. Upam, da se kdaj srečamo v gorah.
Po operaciji, ko so videli, da se dobro držim, so me odpeljali nazaj v sobo. Naslednji dan, sem šel s pomočjo že lahko na stranišče, kajti kateter, račke in svečke so bile res muka. Naslednji dan, po viziti in pogovoru, so mi dovolili oditi v domačo oskrbo.
Ko sem odhajal (kot robot) sem komaj našel izhod iz UKC. Medtem ko sem čakal na prevoz sem si privoščil kavo po dolgem času. Lepo je bilo okusiti malo »normalnosti«, kljub temu da sem se komaj premikal. Prevoz do doma je bil kar naporen, kajti vsaka luknja na cesti je pomenila bolečino, ampak cilj je bil jasen, domov!
Za nekoga, ki je vajen gibanja, je ležanje pri miru res muka. Nekaj dni je še šlo, kajti bolečine so bile take, da je bil cel projekt, si umiti zobe. Ampak, domače okolje naredi svoje in po dobrih desetih dneh od operacije, sem se zbasal ven in naredil prve 4 km hoje po ravnem. Je bolelo? Seveda je, ampak tudi ležanje je bolelo. Gibanje po ravnem sem počasi stopnjeval in v tednu dni delal že 6 km s hitrostjo skoraj teka.
Slab mesec po operaciji (in po prehojenih kar veliko hitrih km po ravnem vsak dan), sem se odločil da sedaj je čas za prve višince in tako opravil prvi vzpon po nesreči in sicer 340 vm in 6 km. Po tem sem nadaljeval skoraj vsakodnevno s stopnjevanjem in kmalu že bil na 1000 vm. Kaj hočem s tem povedati, če bi ležal in stokal v postelji, bi verjetno to počel še sedaj, tako pa sem se začel čim prej gibati in zadeva napreduje odlično. Kmalu bo spet (skoraj) kot je bilo.
Sedaj pa samo še naprej telo je že skoraj pripravljeno, »železnina« uležana, volja na 100 %. No, to sem sam sebi napisal, vam pa mogoče v spodbudo, sploh, če nimate zdravstvenih težav.
Za konec naj povem samo to, da nesreča res nikoli ne počiva, zato pazite nase in se izogibate temu, da hodite sami v gore, sploh nekam, kjer ste prvič, kajti, v mojem primeru, če ne bi bilo teh enkratnih ljudi okoli mene, ki so vodniki, inštruktorji in gorski reševalci, potem bogve, kako bi se moja zgodba končala.
Hvala iz srca Andrej, Katarina, Damjan, Peter, Bojan in ostali, ter vsem gorskim reševalcem, SV in celotnem osebju UKC Ljubljana, ki se je moral ukvarjati z mano. V zahvalo me lahko kadarkoli kontaktirate in z veseljem vas popeljem v gore, ker brez vseh vas, tega ne bi mogel več početi.
Bojan M.
Nazaj na seznam