Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Po spletu okoliščin oz. bolje rečeno, po napadu raznih viroz in gripe je družinska nedelja odpadla, zato se mi je, kot enemu redkih brez omenjenih nadlog, ponudila “frej” nedelja.
Seveda so bile takoj v mislih gore. Ker je bilo pozno zvečer, nisem iskal družbe, ker so verjetno že vsi imeli plane za nedeljo, zato se odločim za uresničitev srčne želje, ki se že nekaj časa “kuha”, in sicer zimski solo obisk Kukove špice (2427m).
Hitro spakiram in v posteljo, ker budilka bo kmalu zazvonila. Nekaj pred šesto zjutraj pripeljem pod plaz Črlovec. Parkirišče prazno, čudovito, si mislim, gneče ne bo ☺
Ob šestih štartam. Vzpnem se po levi strani plazu in naprej veselo v noč. Čeprav je pot kategorizirana kot neoznačena steza, je dobro sledljiva tudi ponoči. Pot se kmalu začne strmo vzpenjati v ključih. Po slabi uri stopim na prečno pot (Poldov rovt - Vrtaško sleme).
Poglej ga, novo jutro...
Tu si privoščim kratek počitek in ker je sonce ravno vzhajalo, sem veselo odložil naglavno svetilko na tla, in jo seveda pozabil tam ☺ Na srečo so vsi, ki so danes prišli za mano uvideli, da je nekdo pred njimi svetilko pozabil in so jo postavili na možica, tako, da me je čakala ob sestopu. Za poštenost se zahvaljujem vsem, ki sem jih srečal danes.
Ključno razpotje
Grapa Velikega Črlovca
Na razpotju nadaljujem levo in kmalu pridem do grape Velikega Črlovca. V grapi veliko snega oz. plazovin in ledu. Najbolj varno je prečiti z derezami, tudi pri sestopu. Po nekaj minutah pridem do drugega ključnega razpotja, kjer se usmerim desno proti zasneženim pobočjem. Odcep ni označen, vendar je težko zgrešiti zaradi narejenih gazi.
Jutranje barve
Tukaj zavijemo desno gor
Pot po vzpenjajočih, zasneženih pobočjih je bila dobra, vendar zaradi neprestanega naklona, kar naporna, ampak ker sem bil čisto sam, sem užival vseeno ☺ Ko se sonce upre v stene nad pobočji, se začne tudi obstreljevanje s kamnitimi projektili. Potrebno je biti previden in opazovati, da ne leti, kakšen projektil neposredno proti tebi in pa seveda, vsi vemo, zakaj imamo čelade tako, da mi tega ni treba pisati.
Pot proti sedlu Čez Gulce
Kmalu me lepa zimska pot pripelje na sedlo Čez Gulce. Po kratkem počitku in odžejanju se odpravim desno proti vrhu Kukove špice. Strma pot je precej ledena, prav je prišla stara gaz oz. stop. Celotno pot do vrha se da prehoditi po snegu, vendar je bolje, pri kratki prečnici v levo, da uporabiš skalnati skok, ker je v prečnici res čisti led in tudi cepin ne prime (to sem ugotovil šele pri sestopu ☺).
Začetek poti iz sedla na vrh
Stražar lepotice
Po treh urah hoje stopim na vrh, kjer me čaka brezvetrje in toplo (že kar vroče), sončno vreme. Na vrhu si privoščim malico v samoti in uživanje v razgledih, ki so iz te lepotice, resnično fantastični.
Na vrhu, zadaj Triglav
Škrnatarica
Amfiteater
Nato sledi sestop v isti smeri. Sonce je že naredilo svoje tako, da je bil sneg od sedla pa vse do neoznačenega odcepa spodaj moker in slab. Pod derezami so nagajale “cokle” in hoja je bila naporna, zato sem nekaj sto višinskih metrov naredil ekspresno kar po riti, s cepinom za zavoro ☺
Na spodnji poti je sledil še en počitek, z veliko popite tekočine, ker temperature so bile res visoke, nato pa še mimo možica, kjer me je čakala moja izgubljena svetilka ☺ do parkirišča.
P. S.: pot je naporna in zahtevna, sploh v zimskih razmerah, zato prosim, neizkušene in razne “sebek lovce”, da se držijo influencerskih vrhov in pustijo lepotico pri miru, za lastno in njeno dobro ☺ hvala
Posnetek čudovitega dne:
Nazaj na seznam