Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Gvišn je frišn, pravjo na Gorenskm…
Kaj pa drugega lahko pričakuješ na koncu novembra, ko vreme malo po malo straši z nizkimi temperaturami, kako snežno ploho, dnevi so pa neverjetno kratki… Na koncu nihče ni zadovoljen, ko ti pa povrhu napovejo še močan veter, te pa skrajno dokončno motivira, da bi kar ostal zadekan v domači postelji!
Ampak ne za nas, planince, zimzelene osebke, ki iščejo dan najraje v hribih, v gorah, no pa tudi na kakšnem griču morebiti. Zatorej smo se tokratno z društvom podali v Spodnje Bohinjske gore, na višino, ki bi z nekaj stoletji mogoče dosegla 2000 metrov, tokrat ji pa fali le 34 metrov. Rodica z čudovitim razgledom.
Začetek v bohinski gmajni, ker je ni nikoli preveč. Malce po cesti, nato po planinski markirani potki. Bilo je frišno zjutraj, napoved je dajala občutek, da bo še hujše. Pa kaj sedaj, pot pod noge in kljubovat temu. In počasi smo si ogreli prste, spodaj in zgoraj. Zimski čevlji so se počasi uležali na naše noge, mi pa ne njih. Iz gozdička ven na planino Suha, kjer je bila večna senca, nobenih živali, le nekaj pastirskih koč. Snega je bilo postopoma več, ampak ni bilo krize. Že smo iskali naš vrh, ki pa se je sprva še kar rad skrival zadaj za ostalimi strici.
Meter po meter v višino in počasi smo pa dosegli nekaj višine in s tem tudi prišli ven iz ruševja na travnate površine, poštupane s snegom ter nekaj zameti snega. Naravnost čudovito, ko si pogledal naokrog, kako se narava lahko poigra, ti pa sam gledaš. In za povrhu je razgled segal daleč naokrog.
Najprej na Malo Rodico. Nič lažjega, smo šli prvo to pogledat. Lepo, na vrhu je kup kamenja in razgled na Triglav in ostalo. Potem pa spet nazaj dol, ne preveč in malo bolj gor. Tu gor na Rodici je bilo pa tudi lepo, za nameček pa še tabla s smernicami, kaj se vidi naokrog ter skrinjica z žigom in pogled na greben v eno in v drugo stran. Tam čez pa predalpski svet, najbližjega Cerkljanskega hribovja s Poreznom, Kojco, Kobiljo glavo in ostalo vrhove v daljavi. Tudi Snežnik se je videl ter slovensko morje. Očitno je včerajšnja nočna ploha dobro spucala ozračje in nam namenila čistino v razgledih, saj smo res videli precej naokrog.
Za povratek smo šli pa naokrog, po grebenu do križišča poti za Šijo, Vogel in Ribčev Laz. Lepa grebenska pot je bila občasno zasenčena z mimoidočimi oblaki, veter tudi v sunkih, ampak, če si dovolj oblečen, bo pa že šlo. Najhuje je bilo pod grebenom, ko je pihal skoraj vzgonski veter. Počasi nazaj v senco, do planine Suha in nazaj v gmajno. Na srečo kar ogreti smo tudi hitro dosegli izhodiščno točko, za zaključek pa v gostilno Štrudl, kjer so nas lepo postregli.
Avtor: Andrej P.
Nazaj na seznam