Pošihtnica na Kamniški vrh s soncem obsijan

• Objavljeno: 07. jun 2024 ob 09:56
• Avtor: Skrbnik

Kamniški vrh, ki leži recimo temu v senci Krvavca, je bil tokrat na seznamu društvenih pošihtnic. S svojo lego se lepo kosa z ostalimi razgledniki, saj je to območje edinstveno kot z razgledi kot tudi z rastlinsko pestrostjo v teh dnevih.

Zbranih 9 pohodnikov v vasi Klemenčevo se je pogumno spravilo v prve metre, ki zagotovo niso bili milostni. Strmina je tu nekaj čisto navadnega in že prvi klanci so marsikoga presenetili, saj večina tu še ni bila.

Kravji zvonci so se zaslišali v daljavi. Tu so tudi pašniki, ki so v pozni pomladi, čez poletje in deloma v jeseni kar polni goveda in tudi kak konj se najde vmes. Kar je bilo rož, je bilo ob poti le drobec tega, več se skriva izven poznanih stezic ali višje, kjer živina ne seže.

Pot čez pašnike je bila do neke mere prijetna, ker se je teren uravnal, vendar je bil občutek soparen in to nas je spremljalo kar do vrha. Vmes se je prismukala tudi manjša ploha, ki je bila pa precej osvežujoča.

Po hudih klancih smo se znašli na sedlu med Planjavo in Kamniškim vrhom. Najprej smo šli levo na Planjavo, kjer se je tudi lepo odprlo naokrog proti dolini, Kranjskemu polju, Ljubljani in Krvavcu. Na sami poti pod vrhom so se nam odprli tudi najvišji vrhovi, od Brane proti Ojstrici ter naprej proti Veliki planini.

Zopet sestop na sedlo in zopet gor. Trasa bi bila lahko drugačna, ampak s tem bi se pot tudi podaljšala ter bi bila bolj zahtevna kot je bila slednja. Nič ne de, čakal nas je še Kamniški vrh. Hitro smo bili na vrhu in si tu vzeli nekaj več časa. Razgled je podoben kot na Planjavi, le da se tukaj bolje odpre proti Krvavcu, Velika planina se pa skrije tokrat. Prijetna terasa tokrat ni ponujala veliko sončnih žarkov, smo jih pa doživeli pri sestopu po drugi strani. Vreme se je res prilagajalo le sebi.

Sestop ni bil najlažji, bilo je veliko drobirja, nestabilnih kamnov in manjših skal, zato previdnost ni bila odveč. Sestop po grebenu je slikovit in marsikaj se tudi od tu vidi. Mi pa pridno do vmesne postaje, do klopce, kjer smo zadihali, nato pa po panoramski ravnici do križišča poti, kjer smo se prej usmerili drugam.

Sestop je potekal zopet po travnikih, mimo živine, ki je bila kar živahna in je mogoče koga malce tudi prestrašila, saj so nekatere krave že skorajda galopirale. Mi smo pa odkorakali nazaj proti izhodišču in kot bi mignil, smo bili pri avtih.

Nazaj na seznam