Skoraj Stenar

• Objavljeno: 15. avg 2022 ob 07:07
• Avtor: Skrbnik

Po neugodnih vremenskih razmerah prejšnjega konca tedna smo izvedli tokrat poskus pristopa na Stenar čez dolino Vrat in Sovatne en teden kasneje kot je bilo načrtovano v prvotnem terminskem planu. Kljub vsemu se je tudi tokrat vreme izkazalo za muhasto, zaradi česar smo se odločili turo zaključiti predčasno, ter zaradi varnosti obrnili proti dolini že na Dovških vratcih. Nič zato, tekom poti smo bili nagrajeni z zanimivimi pogledi in dogodivščinami.

Zgodnji začetki so seveda stalnica. To leto sta se za spanje v koči v dolini pred izvedbo odločili dve udeleženki in si s tem prihranili zgodnjo pot, ki se ji četverica preostalih ni odpovedala (tokrat). Lučke na glavo in akcija proti luni. Med tem delom poti nas je že presenetil gorski živež. Slabo vreme prejšnjih dni nam je namreč načaralo mnogokatero priložnost da si ogledamo živali, ki živijo v gorskem okolju. V temnem gozdu nam je tako pot “na dva metra” prečkala srnja.

“Sprehod” smo zaključili skoraj na koncu doline Vrat, kjer smo pod Sovatno naredili postanek in se naužili pogledov “od spodaj na sosednje vrhove. Nato pa se je začelo grizenje proti daljšemu postanku. Zgodba ž živalmi se je tu nadaljevala. Srtečali smo planinskega pupka, na nas so iz višav gledali kozorogi, ob postanku na vrhu Sovatne pa smo na sosednjem melišču opazili celo gamsa.

Že po poti je bilo jasno da vreme pač ni idealno. Tako smo že na začetku ture določili, da bomo le to prilagajali vremenskim razmeram in prognozi. Nad Sovatno smo tako naredili še priblićno 100 višinskih metrov in se znašli na Dovških vratcih. Pogled proti zahodu na Pogačnikov dom je bil sicer relativno jasen, proti vzhodu in severno od našega prvotnega cilja pa se je že nekaj “kuhalo”. Pregled radarske slike in preudarna odločitev sta na tem mestu privedli do obrata proti dolini. Nismo želeli tvegati vzpona in sestopa po mokri skali, kar se je pri sestopu po Sovatni in kasneje tudi po dolini Vrat izkazalo za pravo odločitev.

Na tem mestu naj omenim tudi par opazk tako iz vzpona, kot tudi iz sestopa. Pri vzponu preko Sovatne nekje na ⅔ pridemo do razcepa, kjer večina planincev ubere napačno pot. Poznavanje poti v terenu, ki je malo bolj nerodno označen in hkrati precej monoton je zelo pomembna. Tako smo opazovali kar nekaj planincev, ki so obrnili na sedaj že zelo dobro uhojeno stezico, ki pa privede neposredno pod kozorogove pašnike. Nevarnost v tem primeru je jasna. Enako velja za odločitve kdaj se odpravimo v hribe in kako predvidevamo vremenske dogodke. Ob sestopu smo srečali kar nekaj majhnih skupinic, ki so po kratkem pogovoru sklenili, da bodo pohiteli v zavetje planinske koče, namesto da bi nadaljevali pot po drsečem terenu. Ena od skupin je sredi Sovatne, tako kot mi, sklenila, da se vrne v dolino, namesto da tvegajo. Druga, precej večja in iz tujine, pa je pot kljub že mokrim razmeram nadaljevala. Sicer je bil njihov cilj Pogačnikov dom, a kljub vsemu je bil pred njimi še del poti preko Sovatne, kjer jih je čakala mokra skala. Tudi mi smo računali na to, da bo vreme bolj ugodno, a je pomembno, da se zavedamo, da hrib ne bo nikamor “ušel”, lastna varnost in zdravje pa sta čenši na prvem mestu. Seveda smo se zaradi naše odločitve “poujčkali” v Aljaževem domu in si privoščili dobroto ali dve, navsezadnje pa smo imeli tudi nekaj “zajčkov”, ki so zahtevali svojo “davek”.

Vsekakor pohvala tokratnim trem udeleženkam in udeležencu. Počasi se usklajujemo drug na drugega in se že pozna, da znamo najti skupen tempo ki ustreza vsem. Vsaj iz mojega vidika je bilo na njihovih obrazih, kljub obratu, na koncu ture videti zadovoljne nasmeške. Navsezadnje, v hribe ne hodimo, damo da dosežemo vrh, temveč predvsem da trenutke napora in užitka delimo z drugimi, enako mislečimi ljudmi. Pa do naslednjič, ko bomo v malo bolj adrenalinski situaciji.

Nazaj na seznam