Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Mogoče je bil že čas, da se društvo poda na kak precej poznani vrh ali pa ne. Sicer se v društvu ne omejujemo z idejami drugih, vendar včasih ni vedno primeren čas in ideja pridno počaka nekje na papirju ali pa v spominu.
Dan po hudih nalivih s sodro je bil na izhodišču kar precej svež, saj naj bi še ponoči padal dež, sodec po informacijah pohodnika, ki se je že vračal z vrha. Da, pričeli smo na mejnem prehodu Ljubelj. Nekaj avtomobilov je že pridno čakalo na pohodnike na parkirišču, ostali še pridejo.
Sprva nas je pot ponesla skozi gozdove do Bournovega tunela. Presenečenje na poti so bili kupi sodre in sveže listje in plodovi na tleh od prejšnjega dne. Ponekod je bilo prečenje malce težje. Ampak smo uspeli in šli do tunelov, skozi, se malo počofotali, saj je bilo precej vode v njih in odšli naprej do planine Preval. Bližje smo bili Prevali, bolj se je čutila sopara v zraku. Sonce se je skrivalo med oblaki, ko pa je posijalo, je bilo skoraj neznosno. Na Prevali pa daljša pavza, da si opomoremo vsaj do neke mere, saj nas je potem čakala Kalvarija.
Kalvarija nima zastonj imena, zakaj sploh tak naziv, naj si vsak razlaga po svoje, zagotovo smo pa planinci občutili hud klanec proti najvišjim predelom pogorja Begunjščice. Sprva v gozdovih, kjer je bilo precej vlažno, tudi kupi sodre so se pojavljali vmes. Višje se je gozd iz listnatega spreminjal v iglastega in postopoma v ruševje. Skalnati deli se še niso posušili in seveda smo morali malo poprijeti.
Prvi pogledi na travnatih območjih so dali nekaj upanja, a ta čas so se že pojavljale prve meglice okrog najvišjih točk pogorja. Ko rečeš Begunjščica, vsakdo pomisli na najvišji vrh s tablo. Ampak sama Begunjščica ima več vrhov, Šentanski vrh, najvzhodnejši in najnižji od vseh, sledi Begunjska Vrtača, Srednji vrh in Veliki vrh. Sprva smo obiskali Begunjsko Vrtačo, na poti podili črede ovac in na vrhu doživeli lepe razglede na Zelenico, Triangel, na Možeh in Vrtačo. Z vrha smo se spustili na neizrazito sedlo in se zopet začeli vzpenjati, tokrat na najvišji vrh, Veliki vrh.
Greben je ponujal zanimive razglede, saj so se meglice že kar lepo smukale naokrog, nam zapirale in odpirale razglede. Vrh, ki ni bil tako oblegan, je deloma ponudil razglede in nekaj sončnih žarkov, ampak za pritoževati se ni bilo. Sledi snega je bilo zelo malo, pod vrhom dve mesti in mogoče kak v senčnih predelih.
Zatem je sledil spust do Roblekovega doma, ampak previdnost pri sestopu ni odveč, saj pot ni postlana z rožicami. Sam Roblekov dom je bil odprt in tu smo si odpočili malo, razgledi so pa segli malo dlje, do Dobrče, Bleda in Stola, ki pa je imel rad svojo kapo iz oblakov.
Da pot ne bi bila prelahka, je sledil vzpon nazaj gor, a le do razpotja za Veliki vrh in Zelenico. Mi seveda smo šli do Zelenice, saj smo delali krožno turo. Slednja pot je bila polna presenečenj za marsikoga, od prijetnih razgledov na Vrtačo in Kočo pri izviru Završnice do zahtevnih sestopov po skalah. Malo gor in malo dol, tako gre pot od razpotja do doma na Zelenici. Vmes so nas strašile kaplje dežja, ki pa na srečo niso preveč namočile. Sčasoma smo le dosegli dom, vreme je bilo pa kar precej oblačno. Po napovedih so bile nevihte z dežjem napovedane že prej, a na srečo se je vse zamaknilo. Sledil je le še spust do mejnega prehoda, ki se včasih vleče, včasih si pa dol, kot bi mignil. No, z našimi utrujenimi nogami nismo pretiravali in zopet pripešačili do naših vozil.
Za marsikoga je bila tura huda preizkušnja, za koga drugega pa le trening. A zagotovo je vsak prejel nekaj na tej turi, od smeha, veselja, do težkih trenutkov in takih ter drugačnih razgledov.
Nazaj na seznam