Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Na praznično veliko soboto smo se gamsi odpravili po poteh planote Nanos. Ampak pot je bila vse prej kot klasična, vsaj delno. Obiskali smo najvišjo točko kraške planote, Suhi vrh, ki v bistvu ni kaj višji kot pa Vojkova koča pod Plešo.
Pot smo pričeli na parkirišču pri nadvozu nad avtocesto v Razdrtem. Šli smo po strmi poti do obeh stolpov, ki se lepo vidita z avtoceste. Sprva je bila pot zmerno lahka z nežnim vzpenjanjem, nakar smo na križišču rajši zavili desno. Kdor malo bolje pozna Nanos, bi šel lahko še 50 metrov prej desno in šel po zahtevnem brezpotju do vrha, ampak mi smo šli raje po markirani. Sprva nekaj korenin, skal, ducat krivih dreves in melišč. Na vsake toliko časa so bili na skalah izvirni napisi domačinov kot tudi nauki v prenesenem pomenu.
Višje, ko se gozd že redči in se dvigamo pod strmimi nazobčenimi stenami, v daljavi uzremo 5 gamsov, ki so se smukali tam. Kdo ve, mogoče jih je bilo še več, ampak za nas je bilo zares prijetno presenečenje.
In naprej, z nekaj klini, zajlami in verigami, počasi pristopimo na požgane travnike izpred dobrega leta nazaj. A danes nobenih znakov na tem območju, da bi sploh kaj gorelo. In, če kje rado začne pihati, je tu, ampak še vedno brezvetrje. Eden od udeležencev reče, da gre ta dan zapisat v koledar, ker je zares redkost to na Nanosu.
Zagledamo stolpa in razgled seže daleč naokrog. Nad Vipavskimi Brdami je bilo še nekaj jasnine, ki se je razpotegnila v samo Vipavsko dolino naprej, nad Nanosom pa nekakšna pregrada. Ker se koča gradi, sta v bližini dva kontejnerja za oskrbo ob vikendih in praznikih. Mi smo na kratko počili in zastavili naslednjo etapo, pot proti Suhemu vrhu.
Zopet nazaj v gozd, sprva nižji, nato višji in na koncu visok. Pestrost planote se je kazala na vsakem delu naše poti. Ko se kamenje in drevje močno spojita med sabo, ustvarita zanimivo in slikovito pokrajino, če jo obsveti še sonce, toliko bolj zanimivo. In glede na ta čas, na nekaterih mestih tudi rastišča čemaža in ostalo raznoliko rastlinje.
Pot in kolovoz sta se izmenjavala in nas pripeljala do najvišje točke, kjer smo lahko uzrli le del vsega, kar ponuja ta vrh. Rahel piš tukaj naprem prejšnjim dnem, ko je pihalo tako močno, da si kar težko stal nekaj minut. Sledila je pavza za malico, fotkanje, nato povratek.
Za dodatek smo šli še do naravnega okna, ki je od vrha oddaljen dobrih 200 metrov hoda. Bilo je dovolj veliko, da si šel skozi na drugo stran. Na stropu in na tleh smo opazili še nekaj ostankov ledenih sveč. Na koncu levo eno drevo, ki je popestrilo pogled iz okna.
Povratek je šel po strmi potki do kolovoza, od tam naprej pa nazaj po isti poti do Vojkove koče. Oblačnost nas je spremljala večino časa, a na srečo brez kake kapljice dežja. Za pot v dolino smo ubrali položno pot, ki pelje tudi po razglednem robu planote. Na ovinku smo si od daleč pogledali še cerkev sv. Hieronima (tudi Jeronima), zatem pa povratek proti Razdrtemu.
Zaključek in analizo smo opravili v gostilni in piceriji Hruševje Sonja, kjer je bilo veliko italijanov, zato smo samo nekaj spili.
avtor: Andrej P.
Nazaj na seznam