Nalagam

Prosimo, počakajte...

Blog
PD Kranjski gamsi

Čigave so gore?

  • Objavljeno: 01. jun 2022 ob 18:49
  • Avtor: Skrbnik

Najprej malo ozadja.

Dolgo nazaj so bili osvajalci gorskih vrhov prepričani, da gore pripadajo le njim. Razen pastirjev in lovcev praktično ni bilo nikogar, ki bi si upal tja gor, še več: običajne ljudi v dolini je boj za preživetje silil v delo in za uživanje v 'nekoristnem svetu' ni bilo ne posebne želje, še manj pa sredstev. Vzpone na vrhove so običajno izkoristili premožnejši ljudje s pomočjo lokalnih poznavalcev. Z gospodarskim napredkom prebivalstva se je počasi vedno več ljudi podajalo v gore.

Tu bi izpostavil ljudi, ki so bili predani goram, ki so jih redno obiskovali in so bili pripravljeni raziskovati in tvegati. Tako so si nabrali veliko znanja in izkušenj. Počasi, ko je planinstvo postajalo bolj množično, je pa najbolj rastel odstotek ljudi, ki so tja zahajali poredko, predvsem pa so se tja raje podali v družbi nekoga, ki je turo poznal in tako prevzel vodenje.

Sčasoma se je v hribih zmarkiralo veliko poti, da bi bile gore lažje in varno dostopne običajnemu, manj izkušenemu planincu ali celo laiku. Poti so bile dobro označene in uhojene (sledljive), kjer je bilo potrebno pa tudi nadelane. To pomeni, da so s sekanjem stopnic v skalo ter dodajanjem umetnih oprimkov in stopov (klini, jeklenice, skobe) znižali težavnost za napredovanje na nivo 1. plezalne stopnje. Po naših gorah je zelo veliko zelo zahtevnih planinskih poti, kjer je sicer potrebno plezanje, vendar pa te poti izkoriščajo naravne prehode in so nadelane le kjer je nujno potrebno.

V človekovi naravi je nekaj, kar ga žene v nekaj več, v nekaj, pri čemer se čuti sposobnega in samozavestnega običajno v primerjavi z nekom drugim - torej sposobnejšega. In tako so morali tisti raziskovalci iskati vedno težje prehode, preplezati vedno težje stene... nadelane poti pa so jim do neke mere sledile.

Tako imamo zdaj dve vrsti obiskovalcev gora: alpinisti in planinci, kmalu pa se pojavi skupina obiskovalcev gora, ki jih žene bolj raziskovanje prehodov, kot premagovanje tehnično zahtevnih mest. Še vedno bi jim lahko rekel hribolazci, a da jih ločim od ostalih jih bom imenoval gorniki brezpotniki, saj jim je raziskovanje brezpotij in skritih prehodov najvišja vrlina. So pa v svojih očeh seveda boljši od navadnih planincev, saj ne potrebujejo markacij.

Potem so prišle ferate. Čudna beseda - železna pot. Prihaja iz Dolomitov, kjer so tako strme stene, da so morali navrtati cele galerije klinov, da so speljali poti čeznje - tako na silo. Pa je bilo spet vprašanje, če to način "premagovanja" gora. Dolgo se na tem področju ni kaj dosti spremenilo. Kot primer bi bila lahko to Pogačnikova pot na Šmarnogorsko Grmado.

Spet je razvoj v alpinizmu silil plezalce k rednemu treningu in so že pred vojno plezali v bližjih stencah, kjer so si urejali svoje poligone - plezališča (Turnc, ...) in so tako nastali neki zametki, ki so konec 70tih po navdihu iz Amerike eksplodirali v pravi bum športnega plezanja. To je spremenilo miselnost v alpinizmu - prosto plezanje, športno plezanje pa se je kmalu uveljavilo kot svoja disciplina in ne le kot trening alpinistov.

Še pred vojno se je veliko tudi smučalo v hribih, z razvojem opreme je tudi turno smučanje postajalo vedno bolj popularna zvrst gorništva. Spet tisti boljši so se usmerili v hujše naklonine in razvili ostalim je pa več za samo turno smučanje kot način hoje v gore.
Pred prelomom tisočletja so v tujini prišle spet v modo ferate, saj je oprema toliko napredovala, da je omogočila solidno samovarovanje v primeru padca. Sarkazem iz tistega časa (da ima vsak podjetnejši avstrijski oštir svojo ferato) mogoče ni bil daleč od resnice. Slabih dvajset let kasneje je že skoraj podobno pri nas. Vendar je pri nas velika težava v tem, da so Slovenci že skoraj sto let svoje zelo zahtevne (ZZ) poti imenovali ferate in so jih velikokrat brez posebnega spoštovanja "prelaufali". Potem pa pridejo nove ferate z neko čudno težavnostno lestvico (A-G), in ko slovenski planinec zviška gleda neke Avstrijce in Italijane, ki "šminkirajo" s plezalnimi pasovi po naših stenah, zamahne z roko in ... sledi tragedija po nepotrebnem. V alpinizmu je lestvica ocenjevanja uveljavljena že leta in leta, športnoplezalne ocene tudi. In vsakemu plezalcu je jasno, da če v plezališču na primorskem sončku ne uspe splezat smeri z oceno 5a, potem v hribih v petki nima kaj iskat. Tu pri feratah je pa ocenjevanje dostikrat še vedno bolj čez palec: "Če je to tasitna soseda zlezla, bom pa jaz itak z lahkoto!" Kakorkoli že, formo je treba graditi postopoma.

Gremo naprej. Kolesarstvo je bilo z gorami vedno povezano, le da si kakšnih posebnih klancev najbrž ni želel nihče. Pa je šel razvoj naprej in prinesel gorska kolesa in sedaj imamo na PZS komisijo za turno kolesarstvo z vodniki 1. in 2. stopnje, ki po planinskih društvih vodijo turnokolesarske izlete. Potem so bili v gorah poleg nas še kakšni takšni in drugačni čudaki, ki so najprej nosili zmaje v hrib, da so leteli z njimi, jadralni padalci so vse pogostejši, nekaterim je pa ljubše skočiti kar z vrha stene na glavo (sicer imajo neke čudne obleke).

Tekaške prireditve so vse pogostejše. Vse več ljudi teče. Tudi izven cest. Težko bi vsem rekel gorski tekači. Pa pred kratkim smo imeli korono in ukrepe. Nekateri so ob tem odkrili naravo. Pri tem so veliko pomagala družbena omrežja, vendar pa je volja običajno hitrejša kot znanje in izkušnje...

Še nekaj o razdoru med alpinisti in feratarji.
Kot alpinistu, mi ferate nikoli niso bile kaj posebno zanimivega, vendar pa moram kot planinski vodnik vseeno kdaj ustreči svojim vodenim in jih popeljati po kakšni. Verjamem, da so ferate najbližja pot nekoga brez alpinističnih izkušenj, da pride do tistih adrenalinskih občutkov, za katere misli, da jih alpinisti stalno občutimo. Glede adrenalina je pri nas malo drugače, saj smo alpinisti vajeni pogleda v praznino pod nogami in tega ne rabimo iskati; gre bolj za neko stanje duha, polno koncentracijo, ko rešujemo sprotne težave pri napredovanju navzgor. Pri feratah je pa poleg "groznega" pogleda v globino in prepenjanja samovarovanja le še fizična moč. Do boljše plezalske tehnike, ki bi tu seveda zelo prav prišla pa najbrž pride le redkokdo. Velika težava bi znala biti tudi v primeru (samo)reševanja: ko se nekdo preceni (fizično ali psihično), ali pade, in z raztegnjenim samovarovalnim kompletom ne (z)more nazaj do jeklenice. Tu je lahko tovariš z znanjem in opremo odločilnega pomena.

Pa še to, razlika je očitna. ZZ poti so zavarovane samo na težkih mestih, ferate so pa urejen športni objekt na prostem: zavarovane na celotni dolžini, jeklenica je prekinjena le če gre za lahko pot v neizpostavljenem svetu. Kar namiguje na novo težavo; feratarji, ki jim "zmanjka" ferat, nadaljujejo na ZZ poti, kjer je drugačen svet. Ni več stalnega varovanja, pa tudi ture so bolj kompleksne, zahtevajo izkušnje. Recimo Hanzova pot na Prisank je sredi avgusta redko prehodna brez cepina in derez. Ja, precej drugačen svet kot v feratah. Ampak v redu, vsakemu svoje.

Naj počasi strnem tole pisanje: vsak ima svoje, kar ga žene v hribe, tam pa že dolgo ni prostora le zame in zate, ampak si morava ta prostor deliti še s kom. Dovolj je velik za vse, a se moramo zavedati našega sobivanja v tem naravnem okolju. Vsi različni - vsi enakopravni. Nihče ni več ali manj, čeprav si verjetno lahko kdo polni ego s takšnim razmišljanjem. Precej izkušenj in znanja je treba, da uspemo biti v hribih na turi cel dan sami. Svet gre naprej. Veliko nas je: alpinisti, športni plezalci, gorniki brezpotniki, planinci, feratarji, turni in alpinistični smučarji, jadralni padalci, base jumperji, gorski tekači, gorski turni kolesarji, facebook in korona planinci...

Za konec...
...pa sem si pustil še dve izredno pomembni skupini ljudi, ki tudi delujejo v gorah: markacisti in GRS.

Markacisti so v dolgih letih s prostovoljnim delom naredili ogromno omrežje poti vseh težavnosti in še vedno nesebično skrbijo, da te poti ostajajo v urejenem stanju - ne glede na to, kdo jih uporablja: planinci, alpinisti, padalci, base jumperji, ....

Gorski reševalci pa vedno priskočijo na pomoč ljudem v težavah. Vse spustijo iz rok, da gredo lahko pomagat nekomu, ki jih potrebuje. Prostovoljno! Ne ukvarjajo se s tem, kaj je pa on rinil gor v takem vremenu in podobno. Ne sodijo! Predvsem pomagajo! Ne glede na to ali je alpinist ali feratar, korona planinec, pes ali celo le nahrbtnik s padalom. Začutite to? Pomagati! V času ko se pogosto spregleda sočloveka. Pred GRS (in še pred kom) smo vsi enaki. Spomnite se na to, ko se boste primerjali z drugimi, kdo je bolj ali več v hribih... pred GRS smo vsi enaki. No, ne povsem, žive imajo rajši!

Pa brez zamere!
Andrej Stuchly
planinski vodnik in
alpinistični inštruktor

Nazaj na seznam

Spletna stran PD Kranjski gamsi uporablja piškotke za zagotavljanje najboljše možne spletne izkušnje.

Razumem