Nalagam

Prosimo, počakajte...

Blog
PD Kranjski gamsi

Velika Koroška Baba

  • Objavljeno: 23. avg 2020 ob 10:32
  • Avtor: Gašper K.

Sobotno jutro 22. avgusta nas je združilo v želji stopiti na vrh 2127 metrov visoke Velike Koroške Babe. Vrh gore nas je čakal s čudovitimi razgledi na okoliške gore Kamniško-Savinjskih Alp, zaradi dobrega vremena pa je pogled segel tudi do Julijskih Alp, od koder nas je pozdravljal končni cilj našega programa Letos na Triglav 2020.

Pot, ki nas je čakala se je začela na parkirišču v Ravenski Kočni, od katerega smo se povzpeli po Slovenski poti do Kranjske koče na Ledinah, od tam pa proti vrhu nadaljevali po plezalni poti preko Rudijeve vertikale. Korak v dolino smo ubrali krožno. Pri sestopu se tako nismo vrnili do Kranjske koče preko plezalne poti, temveč preko Avstrijske strani čez melišče in Jezersko sedlo, nato pa mimo Kranjske koče po lovski poti.

Namen tokratne ture pa ni bilo samo druženje, temveč tudi spoznavanje uporabe varovalne opreme pri hoji po zelo zahtevnih poteh v gorah. Ta sicer na začetku ture še ni bila potrebna, a smo že po uri prijetne hoje prišli do prvega mesta pod Slovensko potjo, kjer smo si nadeli čelado, plezalni pas, ter samovarovalne komplete. Šlo je torej za spoznavanje porabe naštete opreme pri gibanju po jeklenicah, ki jih bomo srečali tudi na naslednjih dveh turah. Pri nameščanju ni bilo večjih težav, saj je bilo poleg udeleženk programa LNT prisotnih tudi kar nekaj članov PDKG, ki že imajo izkušnje z uporabo te opreme, ter so z veseljem pomagali pri ustrezni namestitvi in pripravi opreme za uporabo.

Strmina se ni pustila čakati, zato smo zagrizli in se odpravili proti Kranjski koči. Napor je bil kar precejšen, saj se je bilo potrebno privaditi na novo opremo, zbrati pogum za prečkanje strmine in ne nazadnje stalno biti pozoren na varen korak, a nam je naposled le uspelo in smo se veselili ob srkanju kave pri Kranjski koči.

Od tu naprej pa smo se razdelili v dve skupini. Ena z več in ena z manj izkušnjami, saj smo predvidevali, da bo tempo vzpona precej različen, kar se je kasneje izkazalo za resnično. Tako smo si po odmoru hitro ponovno nadeli varovalno opremo in se odpravili proti Rudijevi vertikali.


Proti Rudijevi vertikali

Že pot do tja je bila na določenih mestih precej strma in nevarna, a smo vsi uspešno prečili krušljive dele in se znašli pod Rudijevo vertikalo. Tu pa nas je čakal test moči, saj se ta del strmo vzpne, potrebno je plezanje, hkrati pa uporaba varovalne opreme, kar je postopek zaradi učenja sicer podaljšalo, a je bilo to obvezno prav zaradi izkušenj, ki so potrebne za varno gibanje po gorah.


V Rudijevi vertikali

Utrujeni, a srečni, ker nam je uspelo premagati vertikalo smo nato naredili še ovinek okrog našega cilja in se nato ustalili za kratek čas na samem vrhu.

Obvezno slikanje je bilo podprto z zadovoljnimi nasmeški in občutki zmagoslavja, saj je bila to za nekatere tudi izkušnja pri kateri so morali premagati strah, samega sebe in pokazati odločnost in moč, saj tura sama po sebi ni bila enostavna.


Na vrhu

Sledil je spust proti dolini, ki pa ni bil samo spust, temveč spust z vmesnim utrujajočim vzponom na Jezerko sedlo preko melišča na avstrijski strani. Brez grizenja kolen tu ni šlo, a nam je vsem uspelo kljub precejšnjemu naporu.


Pogled proti Rinkam

Preko sedla smo nato pospešili proti dolini, se ustavili ponovno na Kranjski koči, nato pa nadaljevali po lovski poti. Dan smo zaključili pozno popoldne na izhodiščni točki, kjer smo se zadovoljno spogledali in zaključili, da je bil dan kljub naporom uspešen, nabrane izkušnje pa dragocene in nujno potrebne za nadaljnje vzpone.

Do naslednjič, z goro naprej!

Nazaj na seznam

Spletna stran PD Kranjski gamsi uporablja piškotke za zagotavljanje najboljše možne spletne izkušnje.

Razumem