Nalagam

Prosimo, počakajte...

Blog
PD Kranjski gamsi

Stol 2236m (LNT 2020)

  • Objavljeno: 28. jun 2020 ob 07:25
  • Avtor: Gašper K.

Sobota 27. junija 2020 nas je pričakala s četrtim ciljem programa »Letos na Triglav 2020«. Tokrat smo korak usmerili na sam vrh Stola, z 2236 metri nadmorske višine najvišji vrh Karavank, ki ob dobrem vremenu nudi priložnost za lep razgled na zahodne Karavanke, Visoke in Nizke Ture, osrednje Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, na del Gorenjske in tudi proti našemu končnemu cilju programa v Julijskih Alpah. Vreme nam je bilo sicer naklonjeno, a smo zaradi napovedi neviht postanek na vrhu skrajšali, ter se nekaj dalj časa zadržali v Valvazorjevem Domu in Prešernovi koči, ki sta bili glavni postojanki na naši poti.

Izhodišče dogodka je bilo tokrat na parkirnem mestu poleg Rekreacijskega centra Završnica. Zgodnji sestanek nas je privedel do ugotovitve, da bo tokratna skupina udeležencev in udeleženk okrnjena, a zato nič manj prijetna. Deset nadobudnih planincev je tako ob 6. uri zjutraj krenilo proti vrhu. Začetek poti nas je peljal preko nove peščene ceste do prehoda čez pašnike in začetka gozdne poti do Valvazorjevega Doma.


Ob poti

Že po prvem klancu smo nekateri odložili nekaj odvečnih oblačil, saj je klanec kar takoj pokazal zobe in pognal kri po žilah, posledično pa je delovna temperatura teles hitro narastla. Zaradi predhodnih deževnih dni je bil korak bolj previden, saj so bile korenine in tla tekom poti razmočene in spolzke, a na srečo ni bilo nobenih večjih spodrsljajev, vsi pa smo po uri hoje varno prispeli do Valvazorjevega Doma. Malo daljši postanek je udeležencem in udeleženkam ponudil možnost da se okrepčajo in popijejo obvezno šalico kave, vse pa je bilo podkrepljeno s pestrim kramljanjem in druženjem. Po tem postanku pa se je začelo bolj resno delo.


Valvazorjev dom


Veselja ni manjkalo

Na Stol smo se vzpeli po Žirovniški poti. Klanec pred nami se je strmo dvigal, kar je zahtevalo malo več napora, žal pa smo po prečkanju gozdne meje pri Prižnici zaradi prevelikega napora morali odsloviti enega od udeležencev zaradi zagotavljanja zdravstvene varnosti. Sicer s kančkom slabe volje smo preostali nadaljevali pot proti vrhu.


Prižnica

Ovinkom kar ni bilo konca, dokler le nismo dosegli meje grmičevja, kjer pot vodi skoraj neposredno do sedla med Stolom in Prešernovo kočo. Kljub temu da je ta predel poti jasno pregleden, je razdalja do samega sedla precej daljša, kot bi planinec pričakoval, zaradi česar je predel od udeležencev in udeleženk zahteval kar nekaj napora.


Proti sedlu

Končno smo se po prečkanju sedla obrnili proti našemu cilju. Korak smo malo pospešili, saj se je oblačna gmota že nabrala severno od vrha, počasi pa so se nabirale meglice tudi že na južni strani. Postanek na vrhu smo skrajšali in opravili zgolj obvezno štempljanje in slikanje.


Veselje na vrhu

Zahvala za izvedbo slike na vrhu gre tokrat prijaznemu gospodu, ki nam je priskočil na pomoč in s tem našemu običajnemu fotografu zmagoslavne upodobitve omogočil, da se je tudi sam znašel na sliki. Kaj hitro smo se nato napotili proti Prešernovi koči, kjer smo se podprli z napitki in hitro malico, nato pa nas je že čakal sestop, tokrat po Zabreški poti.


Proti Zabreški planini

Sicer malo daljša, a bolj položna in s tem kolenom bolj prijazna pot nas je vodila preko kratkega spusta skozi grmičevje, večinski del poti pa je potekal po gozdni poti. Potrebna je bila dodatna previdnost, tako kot pri vzponu, saj je bila pot razmočena. Kar nekajkrat je ob preprečenem spodrsljaju zašumelo in zagrmelo pod nogami, a smo na srečo brez večjih težav sestopili in se ponovno sestali pri Valvazorjevem Domu, kjer nas je čakal naš član, ki se je prej moral obrniti. Po kratkem druženju smo nadaljevali pot v dolino, smer pa je bila ista kot na začetku. Hitro smo se znašli na parkirišču, kjer so nas čakala razgreta vozila, po kratkem pozdravu pa smo vsi krenili po svojih poteh.

Prijetno druženje in kramljanje je motivacijo tekom lahke označene poti vzdrževalo na visoki ravni. Sicer nam je povečana vlaga v zraku onemogočila, da bi lahko naredili kakšen prepričljiv posnetek okoliških gora, a je bila narava osvežena zaradi nedavnih padavin, s tem pa je bil obogaten tudi užitek vsakega posameznika, volje za vzpon pa ni zmanjkalo. Temperaturno je bila pot kar naporna, saj je sopara v zraku terjala bolj »potno« vzpenjanje, na trenutke pa je s precejšnjo močjo kožo pregrevalo tudi sonce. Vsekakor se lahko pohvalimo z dobrim tempom in konsistenco hoje, ki je na turi takšne dolžine že pomembna. Vsekakor priporočam opisano pot že pripravljenim planincem, saj te na koncu rado tudi malo »ugrizne« v stegno ali kak drug del noge, pomembna pa je tudi primerna obutev, sploh po deževnih dneh, saj je pot rada spolzka.

Z lepimi gorskimi pozdravi v pričakovanju naslednjega dogodka, po besedah naše Neže: »Z goro naprej!«

Nazaj na seznam

Spletna stran PD Kranjski gamsi uporablja piškotke za zagotavljanje najboljše možne spletne izkušnje.

Razumem