Cenejša naša barva, kot gorska reševalna

• Objavljeno: 08. avg 2024 ob 18:54
• Avtor: Skrbnik

Rek našega markacista Tomaža, med delom, ki je tako poetičen, kot tudi sporočilen in nam je zelo prirasel k srcu.

Zadnji vikend v juliju je bil, za odsek markacistov, rezerviran za delovno akcijo v Julijcih.

Naša pot se je pričela v soboto zjutraj na planini Blato, kjer smo izobesili opozorilno tablo o svežih markacijah na poti. Sprva smo skupaj krenili do planine Dedno polje, kjer smo se dogovorili o poteku markiranja. Dogovorili smo se, da se razdelimo v 2 skupini, saj je bilo, z ozirom na lego odsekov, to bolj smoterno, kot če bi markirali vsi skupaj, ter se konec dneva dobimo pri Vodnikovem domu na Velim poljem.

Tako sta Denis in Aleš krenila po dolini »za Kopico« do slabega kilometer in pol dolgega odseka (Vratca – Vršaki) s pogledom na idilično dolino Triglavskih jezer ter greben Špičja na eni strani ter Kanjavcem in Vršaki na drugi. Po opravljenem delu sta pot nadaljevala pod Kanjavcem, ki se lahko pohvali z najvišjo steno v Sloveniji (prav ste prebrali, stena namreč meri tisoč petsto metrov in jo štejemo za najvišjo steno v vseh Julijskih Alpah in tudi najvišjo steno v vseh gorovjih v Sloveniji nasploh), čez Hribarce, nato pa v Veljsko dolino proti koči.

Tomaž, Karolina ter Klemen pa smo pot nadeljevali proti Koči pri Triglavskem jezeru, kjer smo začeli s urejanjem (verjetno) ene najbolj obremenjenih poti v Julijcih, »čez Prode«. Po opravljenenem delu pa smo si privoščili kratko pavzo pri koči nato pa jo ocvrli po dolini Triglavskih jezer, čez Hribarice v Veljsko dolino proti koči.

Po celodnevnem pohajkovanju in markiranju v osrčju naših prečudovitih Julijcev sta obe skupini markacistov utrujenih nog, a veselih obrazov, prišli do Vodnikovega doma na Velem polju, kjer sta ju čakali več kot zaslužena večerja ter prosta postelja v koči, kamor smo vsi (markacisti) hitro po jedi popadali.

Budilka je bila nastavljena na (pre)zgodnjo uro, saj je bilo glede na vremensko napoved, pričakovati popoldanske plohe, tako, da smo takoj po zajtrku in krajšem sestanku odšli markirat še naš tretji odsek v Julijcih, ki je pravzaprav bil del najbližje poti do izhodišča (planine Blato) - Pl. Jezerce - Planina pod Mišelj vrhom. Pot je bila v precej dobrem stanju, tako, da markacisti (k sreči) nismo imeli prav veliko dela, z izjemo Karoline, ki se je izjemno potrudila za napise vrhov/koč ob razpotjih. Naša delovna akcija se je končala na planini pod Mišelj vrhom, kjer smo pospravili vso orodje ter barve in se odpravili mimo planine Krstenice, po lovski poti, do našega izhodišča. Do slednjega smo prišli še v suhem vremenu, a nam je pogled nazaj dal slutiti, da tako ne bo več dolgo.

Če povzamem, akcija odseka markacistov (5-članska) je bila uspešna. Vsak izmed nas je opravil 10 ur prostovoljenga dela, prehodil slabih 30 kilometrov poti (od tega 5 km poti, potrebnih markiranja) in se povzpel za 2200 m nadmorske višine.

»Cenejša naša barva kot gorska reševalna« Tomaž Ž.

Nazaj na seznam