Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Jutro zadnje sobote v februarju leta 2021 je, po zelo dolgem času od zadnjega snidenja, skupaj pripeljalo malo druščino gamsov in gamsovk s skupnim namenom osvojitve vrha Lubnika in tam stoječega planinskega doma. Mislim, da govorim lahko v imenu vseh udeležencev, in vzpon na 1025 metrov nad morjem dvigajoč se vrh označim za pravo poslastico, ki nekako zaznamuje odprtje letošnje letne sezone pohodov.
Pot je bila “ravno pravšnja”, saj tempo, razdalja in zahtevnost niso presegle sposobnosti posameznega udeleženca ali udeleženke, še več, dogodek je bila prav prijetna budnica iz “zimskega spanca”.
Že pred začetkom dogodka nas je vodja obvestil, da je potreben premik izhodišča zaradi tehničnih ovir, zahvaljujoč moderni tehnologiji pa se je to razvedelo pravočasno, tako da večjih težav pri jutranjem zboru ni bilo. Po opravilu birokratskih obveznosti in ponovnem opozorilu na upoštevanje priporočil NIJZ smo se odpravili na pot.
Najprej smo zakorakali preko Selške Sore in manjšega polja, nato pa smo nad reko prečili po gozdu do prvega vzpona. Od tam naprej pa je že sledil kar strm vzpon, ki pa nas ni uspel prav hitro ogreti, saj so bile jutranje temperature sveže, sonce pa se nekako ni in ni uspelo prebiti skozi oblake.
Po prečkanju prvega hribčka po grebenski poti, se nam je počasi začel odpirati bolj jasen pogled proti našemu cilju in domu na Lubniku.
Pot smo vztrajno nadaljevali in se po nekaj vzponih in spustih znašli pod našim ciljem, še enkrat po krajši poti zagrizli v bolj konkreten klanec in se znašli pod našim ciljem.
Po poti, razen blizu cilja, nismo srečali nobenega drugega planinca, a je bila prisotna družba dobre in razposajene volje, tako da je bila celotna tura prijetna in prežeta s smehom.
Za doseganje cilja smo porabili manj od napovedanega časa, tako da je bilo moč čutiti tudi nekaj zadovoljstva med udeleženci, to pa se je pokazalo tudi na razposajenju. Na samem cilju je bilo prisotnih tudi nekaj drugih planincev, a smo vztrajno upoštevali priporočila NIJZ in se v okviru možnosti okrepčali, si malo odpočili, ter se nato odpravili v dolino.
Razgledov iz vrha žal tokrat ni bilo, saj so se oblačne gmote vztrajno gnetle nad našo glavo, ravno te pa so nas tudi pognale proti domu, saj je mimoidoči oblak dodobra ohladil ozračje, primerno temu pa je bilo potrebno ponovno segrevanje teles s športno aktivnostjo.
Sestop po isti poti nam je vzel nekaj manj časa kot vzpon, pot je bila dovolj suha, da smo lahko držali dober tempo in hkrati hodili varno. Na jasi pod hribom pa nas je pozdravilo celo sonce in tako pričaralo lep zaključek dogodka, v katerem smo, vsaj po komentarjih in videnem, vsi uživali.
Hvala vsem udeleženkem in udeležencem za lepo preživeto dopoldne in lepo otvoritev pohodne/planinske sezone. Se kmalu spet snidemo na naslednji turi.
“Z goro naprej!!!” - Neža, 2019
Nazaj na seznam