Nalagam

Prosimo, počakajte...

Blog
PD Kranjski gamsi

Cilj je vedno varna vrnitev v dolino

  • Objavljeno: 15. jan 2022 ob 19:16
  • Avtor: Skrbnik

Najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp Grintovec je v zimskih razmerah lahko čudovita zahtevna zimska tura, lahko pa hitro postane prava mora. Današnja sobota je bila namenjena zahtevni zimski turi, tokrat na omenjenega očaka.

Kot vsako zimo že od prvega sneženja spremljamo razmere vsak dan (vreme, padavine, veter, lavinski bilten), kajti to ti da dobro sliko, kakšna bo podlaga in kaj pričakovati, da ni neprijetnih presenečenj potem na sami turi.

Seštevek vseh postavk o razmerah tokrat ni kazal najboljše za izvedbo naše ture, ker je od zadnjega sneženja bilo precej mrzlih in vetrovnih dni, ravno včeraj pa se je v višinah otoplilo, je pomenilo slabe oz. zahtevne razmere.

Vseeno smo se zbrali na izhodišču, pri Domu v Kamniški Bistrici. Pred odhodom je bilo jasno povedano, kakšne so razmere, katere objektivne nevarnosti so prisotne in da je možnost za pristop na sam vrh Grintovca nekje 5 %.

Po predstavitvi razmer smo odrinili proti spodnji postaji tovorne žičnice V Koncu, nato mimo nje nadaljevali proti Kokrškemu sedlu. Kaj kmalu smo se opremili z derezami in cepinom ter iz označene poti zavili v desno grapo, ki poteka bolj pod jeklenicami žičnice, ter napredovali lepo kar po njej, kajti sneg je bil lepo zbit, naklonina pa tudi ni prehuda.


 
Ko smo prišli nekje do mesta, kjer se označena pot stika z grapo, nas je ujelo sonce. Tu se je podlaga že začela spreminjati. Od tukaj je bilo tudi jasno že videti, kaj je naredil veter, namreč veliko količino snega je napihal na Kamniško stran in s tem naredil zadnjih pribl. 100 višiniskih metrov precej strmih.

Tu je zadeva postala resna, kajti ni se več dalo napredovati samo s hojo, ampak je bila potrebna tudi uporaba rok in cepina (4x4). Prečiti je bilo treba nekaj deviških odsekov, ki so bili povsem ledeni, z naklonino 45°+, potem pa spet na nepredelan oz. suh sneg. Skratka, za zahtevno zimsko turo absolutno prezahtevno.

Srečno smo prišli do izstopa na Kokrško sedlo in pri Cojzovi koči naredili daljši postanek. Takoj je bilo jasno, da je ta zadnji del pobral tudi veliko energije udeležencem, zato ni bilo treba preveč razmisleka, kaj sledi, seveda sestop. Dobro smo se podprli in hidrirali nato pa, začeli sestopati.

Prvih nekaj metrov je šlo še naprej, potem pa smo začeli previdno sestopati ritensko in z razmikom med nami. Za teh »100 višincev« smo potrebovali za sestop dobre pol ure, pomembno pa je, da smo varno vsi prišli čez ta del.

Sledil je sestop proti označeni poti (nismo sestopali po grapi pristopa) in med drevjem do spodnje postaje tovorne žičnice. Tukaj smo si lahko oddahnili, ker nas je čakal samo še lahek sprehod do Doma v Kamniški Bistrici, kjer nam je Gašper obljubil pijačo, zato smo mi gorenci »tut mal bl stopl« :)

Na pijači smo malo analizirali vse zadeve, da tura nikakor ni bila enostavna, fizično in psihično, kaj šele, da bi »rinili« na Grintovec. Kmalu se zasliši zvok helikopterja, ki se približuje. Takoj smo vedeli, kaj to pomeni. Ko smo prišli domov, je bilo jasno, da se je zgodila nesreča s smrtnim izidom.

Zato vsem na srce, glavni cilj ni vrh, ampak varna vrnitev v dolino.

Nazaj na seznam

Spletna stran PD Kranjski gamsi uporablja piškotke za zagotavljanje najboljše možne spletne izkušnje.

Razumem