Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Mokre sanje ali končno uspešen pristop kljub dežju na vrh Korena, kateri je bil v prejšnjih rundah večkrat meglen kot jasen.
Pošihtnica na vrh Korena je bila vse prej kot prijeten izlet v hribe. Pet udeležencev se je zbralo na Jezercih, kjer je že padal dež, po napovedih, katera je pa te dni zelo nesigurna, pa si lahko še vremenar z dolgoletnimi izkušnjami. Nič ne de, mi smo se odpravili na pot. Smo si rekli, najprej vrh Krvavca, če bo bolje, še na Zvoh in potem do Rozke…
Prvi metri od Kriške planine so bili kar znosni, medtem je pa dež tudi ponehal. Meglice so se dobro razkajale naokrog, rado v teh vrhovih in višje smo bili, bolje se je kazalo na nebu. Bilo je sveže, preveč za ta čas v letu, zato dolgi rokavi niso smeli manjkati poleg palerine.
Razgledi so se dodobra razkazovali, ugledali smo tudi vrh prejšnje pošihtnice, Košutno. Grintovci so bili pa sramežljivi, Kočna se ni hotela razgaliti. Nič hudega, mi smo šli naprej, po servisni poti, kjer se največkrat vidi Lado Nivo, če imaš srečo.
Na vrhu Zvoha žičnice ni več, po govoricah naj bi postavili sodobnejšo. Jezero je bilo malo napolnjeno z vodo, zato bo treba počakati na zimo.
Tu na srečo veter ni bil premočan, le rahel, razgledi so pa bili zares lepi. Videlo se je na vse strani, dobro se je razkadilo, tudi do najvišjih vrhov se je dalo pogledati sčasoma. Tu je zopet stekla debata, ali gremo naprej po grebenu ali ne… Vreme se je dobro obrnilo, sonce je svetilo, oblaki skoraj odmaknjeni na obzorju… In smo šli naprej nato, po grebenu, čez manjšo škrbino.
Hitro smo pripešačili do vrha Korena, mogoče smo malce pohiteli, ampak bilo je vredno, saj so bili razgledi v tej čistini sredi poletja zares čudoviti. In če vrh ne bi bil malce nad 2000 metrov, ne bi imel občutka, saj imaš občutek, da si v gorah na tej krvavški terasi.
Ura je tekla, mi smo pa morali nazaj. In že se je zapiralo na zahodu. Napoved ni bila najbolj točna, zopet, in zato smo se pognali v smeri Dolge njive. Vmes se je pooblačilo in bilo je kar sveže, veter je zapihal in občutek si imel, da si že v jeseni.
Hitro smo se znašli na planini, kjer smo ugledali nekaj konj, ki se pasejo, medtem pa meglice iz doline gor, ki so nakazovale, da se nekaj približuje. In res, ko smo prišli na križišče poti pod Zvohom, smo v daljavi proti Kranju ugledali temno zaveso izpod temnih oblakov.
Pomikala se je izza Storžiča proti Grintovcem in tudi nas oplazila. Zato smo pohiteli pod Krvavcem mimo stolpa do Jezerc, dež nas je pa stalno škropil. Hitro smo prišli do avtov, do Rozke pa ne, zato bomo pri njej poračunali naslednjič, saj čas ni naš gospodar.
Vendar je pa kljub vsemu bila prijetna tura kot tudi spoznanje vrhov v skupini Krvavca v drugačni luči in daleč od idealnih razmer, kot smo jih vsi vajeni.
Spisal: Andrej P.
Nazaj na seznam