Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Po dnevih sive tišine je bil čas, za nekaj živahne modrine. S temi mislimi se je danes zbrala ekpica na, seveda meglenem, parkirišču nad vasjo Mače, kjer smo se opremili in hitro odpravili proti soncu.
Na današnjem meniju je bil mir, drugačni razgledi in samotne stezice. Sonce nas je pozdravilo že pri prvem razpotju in nam s tem dalo še dodatni zagon, tako da smo po poteh in vlakah dokaj hitro stali na grebenčku, ki vodi proti Kozjeku.
Tu smo si vzeli čas za kratek odmor, nato pa krenili po poti proti Srednjemu vrhu. Ob prijetnem tempu so višinski metri hitro minevali in že smo stali na vrhu grape, kjer se začne planina Dolga njiva. Tu smo zavili na neoznačeno stezico, ki vodi proti Vilkotovi klopci in naprej na greben Laneža.
Prijetna in urejena stezica nas je kmalu pripeljala do klopce, kjer smo osupli občudovali razgled. Ob uživanju v razgledih, miru in prigrizkih, se kar nismo mogli spraviti naprej, a obljuba, da je na grebenu še lepše, je na koncu zmotivirala vse, da smo se le odpravili naprej.
Kmalu smo pokukali iz gozda in stopili na greben, kjer nas obljubljeni razgledi niso razočarali. Takšni razgledi so nas spremljali vso pot po grebenu, zato smo ga, preko vrha Lanež in Kobila, počasi in zasanjano prehodili.
Na vrhu Malega Grintovca smo si ob brez vetrju in na toplem sončku privoščili malico. Neoznačena pot nas je nato vodila naprej še do Licjanovca, do koder je bilo potrebno malo orientacije in prebijanja skozi ruševje.
Na Licjanovcu se nismo predolgo zadrževali in se raje vrnili nazaj na Mali Grintovec ter sestopili proti Mačenskem sedlu, od tam pa po grebenu še na Bašeljski vrh. Tu smo na kratko posedeli na klopci, nato pa odšli proti domu na Kališču, na zasluženo kavo.
Ob kavi smo spet sanjarili in občudovali razglede, ki nam jih je danes pripravila živahna modrina. Ker je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi morali slej ko prej odpraviti nazaj v tiho sivino.
Ker smo danes imeli na meniju neoznačene stezice, smo nekaj časa sledili poti proti Hudičevem borštu, nato pa zavili naravnost dol, po dolinici in prispeli na gozdno cesto, tik nad spodnjo postajo tovorne žičnice.
Tu nas je mistični gozd pospremil nazaj do meglenega parkirišča, kjer smo turo zaključili in se poslovili do naslednjič. Krasen, zasanjan dan je za nami. Na še več takšnih dni...
Podrobnosti pa si poglejte v posnetku spodaj :)
Nazaj na seznam