Prosimo, počakajte...
Meteorološko poletje se je začelo, do koledarske pa pridno odštevamo, kot v adventu do Božiča, zadnjega v letu.
Prva sobota v mesecu je naše gamse ponesla v osrčje Pokljuke. Ablanca se s svojimi 2004 metri višine nad našim slovenskim morjem prav prijetno kosa z ostalimi vrhovi naokrog. In če je bilo lansko leto res obilno s snežnimi padavinami, da smo nekateri še sredi junija hodili po snežnih flikah s potoki vred, je bila tokrat zgodba drugačna… Več sledi v naslednjih odstavkih.
Že skoraj turistično smo se zbrali ob 7:30 uri po bohinjskem času na Rudnem polju, kjer smo z veseljem plačali parkirnino. Potem smo videli, da smo vsi zbrani in 10 mladih gamsov po srcu se je odpravilo na pot.
Pot nas je sprva vodila mimo smučišča, ki naj bi letos obratovalo… in naprej. Ob prijetni svežini še od prejšnjega dne smo se kar podali skozi gozd nad planino Konjšcico proti Jezercu. Vmes simbolične pavze, Na jezercu daljša. V kopnih vrhovih s flikami snega bi lahko odsevali naše solzne učke zaradi same lepote narave.
Pot je vodila naprej proti Studorskemu prevalu, kjer smo nedavno že nekateri stopali čezenj še v zimski opremi desno proti Velikemu Draškemu vrhu, tokrat smo šli pa raje krajšo pot, levo proti Ablanci. Ker je v določenih virih navedeno, da je zadnji pristop zahtevnejši, smo imeli s seboj tudi čelade za lastno varnost. In res, pot je bila posuta z peskom, drobnim kamenjem in nezanesljivo skalo ponekod, zato smo stopili skupaj in si med seboj pomagali, da smo dosegli vrh, se naužili lepot, ki jo ponuja Ablanca.
Sestop po isti do sedla in tudi do izhodišča. Sonce je že kar več kot prijetno grelo, toliko, da je nekatere tudi osmodilo ponekod. Ampak navsezadnje, poletje resnično seka v našo deželo, tudi v gorah se že pozna. Ker pa je včerajšnja fronta naredila to, kar najbolje zna, smo posledično vsi nadvse uživali v čistini gorskih razgledov.
Skoraj sporno bi bilo reči, da je bil dan za bogove, čeprav je bil res… Vendar je vsak svoje sreče kovač.
Srečno!