Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Na zadnjega srpana v mesecu smo se skupina gamsov podali po že zmahani mulatjeri do Pogačnikovega doma na, vsem znanim, Kriških podih.
Start ob 5. uri zjutraj s izhodišča v Zadnjici, eni izmed mnogih dolin v Posočju. Prisotnih je bilo 8 članov z vseh vetrov. Pot smo pričeli v poznem mraku, čelke smo rabili zgolj pičlih 20 minut.
Mulatjera nas je vodila sprva mimo tovorne žičnice in naprej v gozd. Kar nekaj časa smo preživeli v njem, z višino se je redčil, prehajal v borovce in ruševje. Na poti smo ugledali precej znanih in manj znanih sten, vrhov, dolin, vasi in se geografsko obogatili, tudi če samo za čas ture.
Pod spodnjim Kriškim jezerom nas je po dolgi temi oz. senci, v kateri smo hodili, objelo sonce s svojimi žarki. Ravno pravi čas smo prišli, ko je obsvetilo jezero. Ker moderna doba in gorska narava ne preprečujeta uporabe raznih elektronskih aparatur, se tudi mi nismo uprli in dokumentirali lepote okoli nas.
Koča je bila nekaj stežajev stran od nas, zato smo postopili do nje. Pri Pogačniku je bila prva polovica etape končana. Ura je bila ravno pravšnja, da smo si privoščili pozni zajtrk ali zgodnje kosilo. Kavica in podobne tekočine niso manjkale, kaj šele razgledi naokrog. Kak gamsek se je nato še malo razgledal po terenu, s tem pa smo tudi zaključili ogled na Kriških podih.
Povratek je bil po isti mulatjeri, po kateri smo prišli gor. Če je bila pot do koče nenormalno hitra, ko bi mignil, se je za dol vlekla kot jara kača, saj smo hodili po soncu. Ampak s korajžo in hitrim tempom smo dosegli spodnji štuk.
Zatem smo se ustavili še pri dr. Kugyju, ki potrpežljivo gleda na Jalovca že nadvse zanimivih skoraj 69 let (svečko upihne 3. avgusta). In sam zaključek v enem od mnogih gostiln v zgornjesavski dolini, od koder smo se razšli.
Za konec pa še video posnetek:
Spisal: Andrej P.
Nazaj na seznam