Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Kot že veste, se je pretekle dni "feratarski odsek" Kranjskih gamsov potikal po severo-zahodnih ostenjih Grintovcev.
Soparno jutranje ogrevanje v zavarovani smeri, ki je poimenovana kar po slikoviti Češki koči do katere vodijo jeklenice, je opisala že Sandra, tako da bom jaz povzel poplezavanje po naši "ločitvi".
Če ne bi že od prej vedel, kako je omenjena lična hiška na Spodnjih ravneh (ki je, mimogrede, tudi po izgledu zvesta arhitekturi čeških kmečkih hiš) dobila ime, bi nemara tokrat pomislil, da sem se nekako teleportiral kam v Krkonoše. Ko sem želel naročiti kavo, ki si jo je damski del ekipe z uspešnim preplezanjem prvega dela nedvomno prislužil, sem namreč kar malce debelo pogledal, saj so v kuhinji govorili - prav imate; češko! :)😀
No, kmalu sem izvedel, da je bilo vse le naključje in bil toplo postrežen s strani prijazne oskrbnice iz slavnega rodu Karničarjev.
Ker sem sam za te dni dopusta prvotno načrtoval daljše lazenje po gorah, z nočitvami v bivakih (predvsem tistim prelepim; pod Skuto) in podobnim, dekleti pa, najbrž tudi zaradi mrkega vremena, nista bili najbolj navdušeni nad nadaljevanjem v smeri najvišjega grebena, smo se ob pitju kave dogovorili, da se začasno razidemo. Onidve desno proti Jezerski Kočni (Kasneje sem izvedel, da jima je bilo plazenje po enem najbolj zanimivih prehodov v slovenskih gorah, kjer je strop tako nizek, da ne gre drugače, kot po vseh štirih, pod častjo, in vrha zato nista dosegli.=)😁), jaz pa sem jo po Frischaufovi zavarovani poti bolj levo mahnil proti Mlinarskemu sedlu.
V resnici se je lepši del naše ekipe pred vrhom Kočne obrnil zaradi vremena. Megla in oblaki so se namreč vedno bolj grozeče nabirali vse naokoli, kmalu pa je nastopila tudi tipična, čeravno dokaj zgodnja, gorska nevihta.
Dežno ogrinjalo me je ob vzpenjanju po jeklenicah resda malce oviralo, a veliko bolj sem se bal grmenja, ki ga pač nikoli ni brez strele. V smeri ob vsej spolzkosti in drugih neugodnostih seveda nisem srečal prav veliko ljudi. V bistvu le enega, pa še ta se je ravno odločil za sestop. Tudi sam sem polico, kamor se je zatekel, izkoristil za preučevanje radarske slike padavin, ker v gore pač ne znam več brez "žepne pameti". :(😐
Trend s prikazovalnika je potrdil mojo oceno, da se grmenje že oddaljuje, zato sem si drznil nadaljevati. Nekako se imam že za vsaj malo izkušenega gornika, a upam, da me ta samozavest kdaj ne bo drago stala.
Tokrat drugih težav nisem imel več. Razen z meglo, zaradi katere sem pri prečenju Dolgega hrbta, na delu, kjer je na sveže odtrgalo del poti, nadaljevanje slednje iskal kar nekaj časa, in se s tavanjem po vrtačastih Velikih podih zamudil za krepko več kot pol ure (tudi pri sestopu!!). Ko bom naslednjič tam v soncu, mi najbrž nikakor ne bo jasno kako sem lahko bil tako izgubljen kljub zemljevidom, a megla dela svoje ...
Sem se pa malo potolažil tako, da sem spotoma skočil še na vrh Štruce. Njeno ime hitro postane logično sleherniku, ki jo zagleda iz doline Kamniške Bistrice, saj res spominja na ... no, ja; štruco pač. Tudi na vrhu je, zaradi netipične strukture kamnine, ki ni prav nič "grintava", temveč lepo zglajena, zaobljena, vtis primeren.
Naposled sem se po neizrazitem grebenu, mimo več presenetljivo globokih kraških lukenj (Tod sem se doselj potikal le pozimi, v visokem snegu, ko jih sploh ni bilo slutiti.), le še sprehodil do vrha kraljice Kamniško-Savinjskih Alp.
O razgledu se seveda žal ne bi dalo niti govoriti, sem pa zato začutil tisto posebno zadovoljstvo, ki ga v gorah, zaradi množične obiskanosti, pogosto sploh ne uspem doživeti: V samoti, tišini, ... v megli, daleč stran od meščanskega vrveža ... Skratka; nekaj posebnega.
Za piko na i se je ob sestopu, kot kakšna mistična prikazen, neposredno pred menoj (tam, kjer sem v iskanju markacij ponovno blodil po podih) pojavil mogočen kozorog. V teh koncih pogosteje naletim na gamse, zato sem bil prav prijetno presenečen, poleg tega pa je s svojo markantnostjo v tistem meglenem polmraku name naredil še večji vtis. Lahko bi rekel, da sem se ga skoraj ustrašil. Če ne prej, pa, ko je s svojim svarilnim pihajočim klicem opozoril name.
Ta dan je bil izpolnjen, srečen povratek h koči pa je v meni že budil svežo slo po nadaljnjem vzpenjanju. Tako sem bil že takrat praktično odločen, da se naslednji dan skoraj zagotovo povzpnem še na opevano Veliko (Koroško) Babo.
Vremenska napoved je bila lepša, in kar naenkrat sem se v enako meglenem jutranjem svitu ponovno znašel v zatrepu doline Ravenske Kočne ter gazil po gruščnati poti. Kot kakšen deja vu, le da je bilo jutro neprimerno bolj sveže kot dan prej. Ponoči je Jezersko z okolico močno namočilo, zato sem tudi vedel, da bo vzpenjanje po spolzkih koreninah in plezanje po kovinskih varovalih zahtevalo nekaj dodatne previdnosti. Vseeno sem bil nad drsnostjo koraka malce presenečen.
Po t. i. Slovenski poti sem se povzpel do Kranjske koče na Ledinah. Drselo je kot na vodnem toboganu, megla pa je bila tako močna, da sredi enega vzpona ob jeklenici sploh nisem videl, da se po njej že spušča tuj gornik. 🤨 Res je sicer, da ga tudi nisem pričakoval. Z njegovim kolegom sta bila tudi edina, ki sem ju do opoldanskega povratka h koči sploh srečal. Nemara sta prenočila na koči. A ob mojem prihodu, razen brnenja generatorja električnega toka zadaj, objekt še ni dajal vtisa življenja.
Zato, sem kar nadaljeval proti Babi. Veselil sem se povzpetja po slavni Rudijevi vertikali, čeprav nisem bil prepričan kako se bo spoprijeti z njo, če bo stena tako spolzka.
Kar hitro sem bil tam. Razgledov tako ali tako ni bilo, zato mi kaj dosti drugega, kot paziti na korak, niti ni preostalo. Zagrizel sem proti višavam in, glej; nenadoma sem se dvignil iz megle, in tam nekje na jugovzhodu, nad Rinkama, se je odprl pogled vse do modrega neba. To mi je dalo dodatnega zagona, čeprav so čevlji še vedno nevarno zdrsavali in ravno hiteti nisem smel.
Megla je ostajala vedno nižje pod menoj, sonce pa je vedno hitreje sušilo gladko nažlebljeno skalo po kateri sem lezel. Z desne se je priključila lažja pot, ki pripelje z avstrijske strani, do vrha pa je ostalo le še nekaj lazenja med skalami in ruševnatimi borovci.
Malica, ki sem si jo tam privoščil v družbi dveh kavk je bila naravnost idilična. Pa ne zaradi tistega, kar je bilo na meniju (gurmanski vplivnež, Matija, bi bil zagotovo razočaran), temveč zaradi kičastih razmer. Sonce je prijetno grelo, povsod naokoli pa je bilo morje v katerega so se prek sedel z mogočnega grintovškega zidu prelivale meglice, ki jih je vzgonski veter potiskal z one strani.
Ob spustu po lažji poti prek melišča pod Ledinskim vrhom sem srečal še nekaj bolj plašnih gamsov, nato pa sem se moral s sedla zopet potopiti v meglo. Pri koči je bilo zdaj že živahno, prav tako pa tudi pri izstopu iz smeri, ki vodi skozi Žrelo, zato sem jo tudi dol mahnil po Slovenski poti. Zdaj je bila že lepo osušena in v primerjavi z jutrom čisto preprosta.
Vsekakor sem prepričan, da se je naš vodja pravilno odločil, ko je predvideni vzpon na Veliko Babo zaradi slabe vremenske prognoze prestavil. Ne le zaradi varnosti, tudi zaradi zmanjšane vidljivosti je bilo to smiselno, saj je veduta, ki jo lahko ob lepem vremenu zaobjamemo z vrha, naravnost čudovita. Pogled na severno ostenje Grintovcev, kakršen je ob dobrih razmerah mogoč od tod, je nepozaben.
Nazaj na seznam