Odprava na Belo damo (Mont Blanc, 4810 m)

• Objavljeno: 25. avg 2020 ob 17:00
• Avtor: Skrbnik

Plani za 2020 zaenkrat niso šli ravno po načrtu, vseeno pa se vrhu Alp nisem nameraval odreči.

Po prihodu z Grossglocknerja sem imel preblisk, poklical nekaj kolegov in predlagal Mont Blanc. Sandi in Karin sprejmeta moj predlog vzpona po normalki (Gouter route). Pred rezervacijo koče sem o poti vprašal še Strmino in Domna, ki je nedavno bil gor. Vse kar sem slišal, je bilo: »It's doable«. Naslednjih nekaj dni sem budno spremljal spletno stran za rezervacije koče Gouter in po treh dneh uspel zavarovati nočitev za 14. avgusta.

Priprave v polnem teku

Dobre dva tedna pred odhodom je bilo zelo pestro. S strani Strmine dobim povabilo za Dom (4545m). Kondicijsko naporen, vendar zelo privlačen vrh, ki mi bo pripomogel pri aklimatizaciji. V skoraj istem trenutku udeležbo odpove Karin. Njeno mesto na koči zapolni Domen, ki potrebuje aklimatizacijo. Poleg vsega pa mi z novimi tekaškimi športnimi copati uspe narediti poškodbo. Kljub vsemu zaskrbljen skočim na Triglav, noga deluje, vendar zaradi ostre špikajoče bolečine ne smem delati visokih korakov in močnih odrivov.

Na dan odhoda v petek 7.8. se odpravim preko Padske nižine in prelaza Simplon do Camping Randa Attermenzen v kraju Randa v dolino Mattertal (Google Maps). Z ekipo Duško, Simon, Karno, in Strmino se naslednje jutro z gondolo Matterhorn glacier paradise vzpnemo na Kleine Matterhorn in nato naredimo aklimatizacijski vzponom na Zahodni in Centralni vrh Breithorna. Sam vzpon je med najlažjimi 4-tisočaki v Evropi, še največja težava je bila neprijetna opoldanska pripeka in brezvetrje.

Gondola Matterhorn Glacier Paradise (3882m)

Z vrha Centralnega Breithorna (v ozadju Zahodni vrh Breithorna in Matterhorn)

V večernih urah pripravimo naše težke nahrbtnike, ki nas bodo spremljali naslednje dva dni pri vzponu na Dom po normalki. Na nedeljsko jutro se odpeljemo v Rando in pričnemo z vzponom na Dom, oziroma prvih 1500 višinskih metrov do koče DomHutte (2940m). Pot nas vodi preko najdaljšega visečega mostu za pešce na svetu The Charles Kuonen Suspension Bridge do EuropaHutte (2265m). Od tu naprej je do koče urejena zelo zahtevna zavarovana pot. Na koči se hitro prijavimo in ob 18:30 dobimo večerjo. Noč je kratka in neprespana, saj smo na skupnih ležiščih.

Ready for Dom (4545m)

The Charles Kuonen Suspension Bridge (v ozadju Weisshorn)

DomHutte (2940m)

terasa na DomHutte (2940)

Ob 2.30 zjutraj nas pričaka zajtrk, potem pa je pred nami 1700 višinskih metrov vzpona. Naši nahrbtniki so tokrat lahki, saj večino opremo daš nase. Malo čez tretjo ponoči smo pričeli z vzponom v sveže jutro. Pot vodi čez gruščnato moreno in kasneje čez ledenik Festigletscher. V nadaljevanju smo premagali skalni skok Festijoch (150m, II+) in se spustili na ledenik Hobärg. Od tu nas je do vrha čakalo še dobrih 900 višincev. Pot sprva vodi preko številnih ledeniških razpok pod mogočnimi seraki. Naprej od sedla Gabel do vrha se pot položi in do vrha pripelje v klasičnem cik-cak vzorcu. Na vrhu nas pričaka krajši enostaven grebenček ter mogočen kovan križ.  Zahvaljujoč vodenju Strmine vsi dosežemo vrh. Sledijo čestitke, veselje in veliko fotk. Sledi še enostaven sestop po pristopni poti. Pri skalnem skoku Festijoch kaj kmalu ugotovimo, da nas je tura utrudila in naša koncentracija ni več najboljša, tako da se na spodnji ledenik spustimo ob vrvi. Do DomHutte pridemo zadnje sekunde pred prihajajočo nevihto. V popoldanskih urah opravimo še sestop do izhodišča.

nočni Festijoch

Na ledeniku Hobärg

Malo pod vrhom Doma

Dom(4545m)

sestop čez Festijoch 

Dom (4545) je kondicijsko zelo naporna tura, saj prvi dan narediš 1500m vzpona, od tega 600 po zelo zahtevni varovani poti. Drugi dan pa še 1700m vzpona do vrha, ki je v večini snežni pristop. V vmesnem delu je 150m skalnega plezanja II+, ki se ga opravi v derezah. Potrebno si je priskrbeti tudi prenočišče na koči. Sam vzpon zaradi vseh dejavnikov svetujem v spremstvu izkušenega vodnika ali alpinista.

V naslednjih dneh sem se preselil v Chamoniex, kjer me je v kampu Mer De Glace čakala druga ekipa za vzpon na Mont Blanc. V sredo smo imeli plan narediti aklimatizacijo z Aiguille du Midi do koče Cosmiques Refuge, vendar smo zaradi čakalne vrste gondolo dobili šele ob 13:50. Spremenili smo načrte in si dopoldne ogledali čudovito ledno jamo na ledeniku Mer de Glace. Z vlakcom se pripelješ na rob ledenika, kjer te z gondolo odpeljejo 200m dol, zadnji del pa je opremljen s kovinskimi stopnicami. V popoldanski urah smo se z gondolo (svetujem rezervacijo) zapeljali na Aiguille du Midi in zaradi pozne ure ter slabega vremena ostali na ploščadi. Osebno sem upal na krajši sprehod po ledeniku, tako pa nas je pričakal leden dež in megleni razgledi.

proti prelazu Forclaz (v ozadju Martigny)

ledenik Mer de Glace

neskončno stopnic do ledne jame

ledna jama Grotte de glace

gondola na Aiguille du Midi

Aiguille du Midi

V četrtek, dan pred vzponom,  je sledil ogled lokacije spodnje postaje Le Fayet za »Tramway du Mont Blanc« in seveda dan za počitek oziroma »špilanje turistov« v Chamoniex-u. Kraj je meka za nakup športne alpinistične opreme, od znamk do cenovno bolj ugodnih opcij.

V petek zjutraj sem se s Sandijem in Domnom s polno opremo in težkimi nahrbtniki vkrcal na vlakec TMB, ki pelje z Le Fayet do Nid d'Aigle (2362m). To je bilo naše izhodišče za vzpon po normalki na Mont Blanc. Sledila je hoja do koče Refuge de Tête Rousse na 3167m, kjer smo se na žalost preobuli v težke zimske gorniške čevlje, lahke nizke čevlje pa pustili na koči. Kmalu nad kočo smo prečili, tisti dan miren, Grand Couloir in uživali v poplezavanju do koče Refuge du Goûter na 3800m. Šele na grebenu, nekaj metrov do koče, nas je pričakal pravi sneg. Koča je lepo urejena, ležišča in sanitarije (ni vode) odlične, hrana pa žal totalno porazna. Večerja je ob 18.  uri, zajtrk pa ob 2:00.

Tramway Du Mont Blanc

panoramska vožnja z Tramway Du Mont Blanc

sprehod do Refuge de Tête Rousse

Refuge de Tête Rousse

prečenje Grand Coulior-ja

poplezavanje do Goûter Refuge

malo je poprhalo pot

še zadnji koraki do koče

še slika po večerji - Goûter Refuge

Sedaj je šlo zares… Po zajtrku smo se opremili, navezali in pričeli z vzponom kot ena izmed zadnjih navez. Čakalo nas je 1000m vzpona po ledeniškem svetu in zadnji del po grebenu. Kaj hitro smo ujeli počasne naveze in jih ob priložnostih začeli prehitevati. Noč je bila prijetna, dobrih 10 pod ničlo ter skoraj brezvetrje. Na bivaku Vallot (4362m) naju Domen počaka do povratka... Hitro pojem Frutabello, spijem dva požirka Cedevite… S Sandijem pričneva zadnji vzpon po grebenu. Ponovno prehitiva naveze, ki so se preveč zaganjale v hrib in s konstantnim tempom doseževa vrh v slabih 4h od koče. Sledi veselje, malo jeze zaradi prehitrega vzpona, čestitke in slike. Vrh Mont Blanca je prostoren, pri čemer ponuja noro lepe razglede na okoliške vrhove.

Pričetek vzpona s koče - gužva bo

počasi in vztrajno

počasi mi bo mraz prišel do živega, prsti na nogi že pošteno bolijo

magičen trenutek sončnega vzhoda nekaj metrov pod vrhom Mont Blanca

Mont Blanc

Mont Blanc

Aiguille du Midi v daljavi

Sledil je hiter sestop do bivaka, kjer se razveževa. Skupaj z Domnom se v primernem razmaku spustimo do Refuge Du Gouter, kjer še malo uživamo na soncu pred sestopom v dolino. Tokrat nas je Grand Couloir pričakal veliko bolj živahen. Na Nid d'Aigle postaji, kljub posebnim prednostnim kartam za alpiniste, čakamo na vožnjo v dolino skoraj 2h.

še pogled nazaj na bivak Vallot in vrh v ozadju

sva se srečala na dober meter in pol

Vzpon na Mont Blanc (4810m) potrebuje dobro logistično pripravo. Predvsem pa brez rezervacije na eni izmed koč (Refuge de Goutar ali Refuge de Tête Rousse) vzpon ni mogoč, saj vašo rezervacijo preverijo že na spodnji postaji vlakca, pri sestopu pa so smo opazili njihovo gorsko policijo, ki je preverjala vse vzpenjajoče. Sam vzpon se mi ne tehnično, ne kondicijsko ni zdel zahteven, saj sem bil odlično aklimatiziran. Še najbolj nevaren del je prečenje Grand Couloir-ja. Nad njim nas pričaka lahko plezanje, del poti do zgornje koče pa je opremljen tudi z jeklenicami. Od koče Gouter naprej je  ledeniški svet (trenutno je večino razpok zakritih), ki se v zgornjem delu spremeni v klasičen zimski vzpon po grebenu.

Za konec pa še malo adrenalinske prigode… Na Gouter-ju mi je nekdo med spanjem sredi noči skoraj skočil na glavo, noga je pristala zraven moje glave. Ob enajstih zvečer so nas vse zbudili kriki »Ajuda me, ajuda me, ajuda me« (prevod: na pomoč) nekoga, ki je zaradi višinske bolezni dobil lucidne sanje. Po nekaj udarcih v strop je človek pristal na mojem pogradu spodaj in potem na tleh. Njegovi prijatelji so ga pomirili, sam pa sem še naslednjih 10 minut razmišljal, kako moraš kdaj v življenju imeti tudi malo sreče.

Marko Žužek

Nazaj na seznam