Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Praznična sobota, 15.8.2020 je bila namenjena obisku naše kraljice Škratice. Sprva nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno in je že malo dišalo po odpovedi ture ampak na koncu se je le obrnilo nam v prid in uspelo nam je izvesti varen vzpon na vrh in nazaj brez da bi nas opralo… oziroma, bili smo deležni 5 kapelj pri sestopu, kakšno urco stran od izhodišča.
Zjutraj smo se še v čisti temi zbrali na parkirišču pri Aljaževemu domu v Vratih. Bilo nas je vsega skupaj 6 junakov. Še vsi rahlo zalimani se preobujemo v pohodne čevlje, oprtamo nahrbtnike, prižgemo naglavne svetilke in jo urno zasopihamo proti naši kraljici.
Sprva je naša tura potekala v čisti tišini saj so naše glave še skoraj da ne malo spale, misli so bile usmerjene v našo pot, druga ni bilo pomembno. Ko pa se noč začne prevešati v dan, pa se tudi mi začnemo prebujati in počasi le spregovorimo kakšno besedo več. Ker je vse skupaj postalo malo bolj zabavno skoraj da ne opazimo, da smo že prišli do polovice našega vzpona, in sicer do bivaka IV.
Pri bivaku oziroma malo pod njim se ustavimo in naredimo kratko pavzo. Iz nahrbtnikov izvlečemo malico in si jo privoščimo z razgledom na okoliške vrhove. Ker pa je bila pred nami še kar dolga pot, se nismo kaj dosti obotavljali in hitro pospravili stvari nazaj v nahrbtnike ter nadaljevali z vzponom.
Od bivaka smo nadaljevali desno proti Škrlatici. Sprva luštna pot nas je kaj kmalu pripeljala do večjega melišča katerega obidemo po poti na levi strani nato pa ga malo pod vrhom tudi prečimo in počasi vstopimo v plezalni del poti. Po prečenju se ustavimo in si nadenemo čelado ter varovalno opremo. Sprva nam ta še ne pride v poštev saj se vzpenjamo po poti, ki je brez varoval, a kaj kmalu pa se znajdemo pri prvi jeklenici.
Okej si rečemo, zdaj pa se zabava začne. Se pripnemo, in že začnemo s plezarijo. Pot je na najbolj izpostavljenih mestih dobro varovana, ponekod drugje pa varoval ni zato je potrebna še posebno večja pozornost, da ne pride do zdrsa. Priporočam, da kdor se odpravlja na Škrlatico naj pred tem preizkusi še kakšno drugo plezalno pot, da dobi malo občutka kako in kaj se zadevi streže.
Ko izstopimo iz plezalnega dela pridemo na greben, od koder nas čaka le še nekaj lahkotne hoje do vrha. Medtem ko hodimo proti vrhu nas tudi že večkrat sramežljivo pozdravlja križ, ki stoji gor.
Na vrhu sledijo čestitke in zaslužena malica. Za piko na i pa si privoščimo še kavico. Poprosimo še planinca, ki je bil tudi na vrhu, če naredi še eno našo skupinsko fotografijo, nato pa jo veselo odsopihamo nazaj proti našemu izhodišču. Sestopali smo po isti poti kot se vzpenjali. Po približno 5 urah hoje smo vsi srečni in kar dodobra zdelani zagledali naše avtomobile na parkirišču. Pot nam je pustila par posledic v smislu utrujenosti hkrati pa nas nahranila z lepimi spomini, ki bodo ostali za vedno z nami.
Na kratko, enkratna tura in res si Škrlatica zasluži ime kraljica… aja, in pa razgledi, teh po poti definitivno ne zmanjka.
Varno pri naslednjih vzponih ter z goro naprej…
Nazaj na seznam