Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Predno se človek odloči iti na odpravo takšnega kova, mora ideja in tudi človek sam, kar nekaj časa zoreti, predno se vse poklopi in končno pade dokončna odločitev, da je sedaj pa pravi čas za to.
V moji glavi je ideja začela zoreti slabo leto in pol, predno sem se usedel v kombi za Benetke. Najprej je bilo potrebno nabrati dovolj izkušenj in kilometrov, predvsem zimskih, v gorah, nato nabava in tudi testiranje vse opreme, pred samo odpravo pa še večmesečni intenzivnejši trening.
Glede opreme lahko rečem, da sem skoraj vse lahko dobil v Sloveniji, le spalno vrečo in nekaj malenkosti, sem naročil v tujini. Cena vse potrebne opreme se hitro zavrti na nekaj tisočakov, k tem veliko prispeva predvsem spalna vreča, ki je ključnega pomena za dober spanec (kolikor je na takih višinah in v takih razmerah, sploh mogoč).
Teža 24,5 kg
Zadnje tri mesece pred odhodom sem pojačal tudi trening. Nisem imel nekega določenega urnika oz. seznama kakšen trening bo kak dan ampak sem treniral tako, da sem hodil v gore vsaj 4-krat na teden, od tega dve turi z vsaj 2000 višinskimi metri vzpona in vsaj 15 km razdalje. Vmes so bile tudi ture s težkim nahrbtnikom (pribl. 20 kg teže). Glede na pametne naprave in aplikacije, mi je tak trening dvignil telesno pripravljenost za pribl. 100 % napram moji »normalni« pripravljenosti.
Kmalu je napočil težko pričakovani datum 9. 7.2021, ko je bil čas za odhod. Zjutraj preverim in spakiram vso opremo in z našim Alešem odideva proti Ljubljani, kjer se posloviva, jaz pa se usedem v (skoraj poln) kombi, ki vozi popotnike v Benetke na Letališče. Kombi se je ustavil še na Uncu, kjer vstopi Mitja, ki se je prav tako odpravljal na Pik Lenin.
V Benetkah se poslovim od ostalih popotnikov, nakar je sledil (covidno zelo zakompliciran) check-in in vkrcanje na letalo. Kmalu pristanemo v Istanbulu in kar hitro je bilo treba priti čez največje letališče na svetu (Atatürk), ker se je vkrcanje za nočni let proti Biškeku že začelo. Vkrcanje ujamem še v zadnjem trenutku, poiščem svoj sedež in že smo bili v zraku. Kmalu je sledila večerja, nato pa film in nekaj spanca.
Proti Biškeku
Biškek
Zjutraj pristanemo v Biškeku, glavnem mestu Kirgizije. Po bolj simboličnem pregledu covid papirjev vzamem prtljago in poiščem izhod. Na izhodu bi moral čakati voznik z napisanim mojim imenom, vendar ga ni bilo. To zagato smo rešili, ampak se je zato posledično spremenil tudi plan tako, da sem imel let za Oš še isti dan. Na letališču v Ošu je šlo vse po planu. Proti večeru prispem v hotel, sledi malo večerje in spanje, ker zjutraj nas je čakala 6-urna vožnja do baznega tabora (BC).
Oš
Hotel v Ošu
Zadnjo noč v udobni postelji sem dodobra izkoristil, prav tako tuš. Po samopostrežnem zajtrku me pred hotelom že čaka minibus, hitro naložim opremo, najdem sedež in že smo na cesti. V Ošu se nam pridruži še en Slovenec, in sicer Domen, ki je priletel iz Švice. Prvi postanek naredimo na prelazu Taldyk (3615 m), drugega pa v jurti, kjer nam postrežejo s tradicionalnim kosilom.
Prelaz Taldyk
Prelaz Taldyk
Kosilo v jurti
Po šestih urah vožnje prispemo v BC na višini 3600 m. Naveličan sedenja se hitro poženem iz minibusa, naprtam težko torbo in odhitim proti šotorom. Telo me je hitro opozorilo, da nismo več v nižinah. V nekaj korakih postanem zadihan, srce nabija, kot bi šel, ne vem kam v klanec. Od tega trenutka naprej je bilo treba hitrost gibanja omejiti, glede na aklimatiziranost telesa.
Bazni tabor (BC)
WC v baznem taboru
Dodelijo mi šotor, skupaj z Mitjem. Šotor v BC je pravo razkošje, v primerjavi s šotori v taboru 2 in višje. Ko se namestim, sva z Domnom dvignila na drog slovensko zastavo, ki je ponosno plapolala ves čas odprave. Po večerji je sledila debata ob kavi, nato pa prva neprespana noč v šotoru v BC. Razlog za nespečnost je bila nedvomno višina, prav tako pa tudi Mitja in njegovi celonočni »rituali«.
Ves »zaliman« se ob jutranji kavi odločim, da začnem na telefonu pisati kratek dnevnik vsakega dne. Zato, ker nisem ravno nadarjen za pisanje, od tu naprej prilepim vsak dan posebej, necenzurirano, kot so bile takrat misli in občutki na licu mesta.
12.7. BC
Ponoči spanje slabo, vstala ob 3.30 ker sva mislila, da je ze jutro (elektrika se je vrnila in Matija povedal napacno uro). Zbujanje ob 6.20, zajtrk. Odhod ob 10ih proti jezeru. Pri vrnitvi nas je ujela nevihta, da smo bili vsi premočeni. Na srečo je v BC posijalo sonce, da smo stvari kolikor toliko posušili. Kosilo ob 13ih, čorba in makaroni s piščančjo omako. Po kosilu se je vreme spreminjalo vsake pol ure, izmeril tudi kisik v krvi, bil je od 92-96. Ob 16ih nas je zajelo hudo neurje z močnimi nalivi in sunki vetra. Neurje je trajalo tri ure. Po večerji kava in vrnitev v šotore.
Večerja
13.7. BC - Pik Petrovskij
Celo noč je deževalo z močnim vetrom. Spanje spet slabo, zbujal vsaki dve uri zaradi Matija. Vstal ob 6.30 in ob pogledu ven iz šotora zagledam sneg. Debele in mokre snežinke so kmalu pobelile pokrajino in šotore. Po prvi kavi odšel na zajtrk. Sneg je kasneje prešel nazaj v dež in zaradi tega nismo odšli na aklimatizacijo proti Pik Petrovskij. Po drugi kavi, okoli 10.30, se je pokazalo okno brez padavin, zato smo se odločili, da poizkusimo srečo in smo odšli proti Pik Petrovskij. Dosegli smo greben in na neizrazitem vrhu malo postali, nato pa odšli nazaj v BC. Takoj po prihodu v BC je začelo spet deževati. Po kosilu se je dež okrepil, obenem pa tudi veter, zato smo odšli v šotore na počitek. Okoli 17ih se je malo izboljšalo, izmeril tudi kisik, rezultat 93.
Sneg za dobro jutro
Spomenik umrlim v prvi samo ženski odpravi na Pik Lenin
Na grebenu
Pogled proti BC
Prenašanje tovora s konji je glavni vir zaslužka nomadskim domačinom
14.7. BC - tabor 1 (C1)
Po še eni neprespani in deževni noči, se zbudim ob 6ih. Prva kava, kot vedno dobrodošla. Po kavi smo spakirali za višinske tabore. Stvari, ki jih ne potrebujemo smo oddali v hrambo v BC. Vso tehnično in ostalo potrebno opremo za višinske tabore, smo naložili na konje. Moja torba je tehtala 17,10 kg, za kar sem moral odšteti 51,00 USD. Nujne stvari za na pot (pijačo, hrano in oblačila) sem spakiral v nahrbtnik. Iz BC smo se odpeljali s starim avtobusom po zelo razrukani “cesti”. Dvakrat smo morali tudi izstopiti, enkrat celo poriniti, da je šlo čez klanec. Peš smo začeli na višini cca.3800m proti kampu 1. S pridobivanjem višine je bilo potrebno hoditi “pametno” kajti pomanjkanje kisika je bilo očitno. Čudovita, a dolga pot, nas je v 4 urah in 30 min pripeljala do tabora 1 (C1). Tukaj sem se namestil v šotor z Domnom, kajti telo nebi preneslo še ene neprespane noči v šotoru z Matijem. Po 20 min je v tabor 1 prispel tudi Matija, ki je takoj pokazal nejevoljo glede moje odločitve, vendar to je njegov problem, jaz sem samo hotel rešiti mojega, ki je, zbujanje vsaki 2 uri celo noč, zaradi njegovih nočnih navad. Ob 19ih smo odšli na večerjo, kjer sem Matiju tudi obrazložil, zakaj sem se tako odločil, če bo pa to sprejel, je pa njegova stvar. Večerja je bila dobra, pečen krompir s hrenovkami in solata iz paradižnika in kumar. Po večerji je sledil še topel čaj in kava, nakar sem se kar odpravil v šotor v toplo spalko. Danes računam na čimboljši spanec, kajti jutri nas čaka aklimatizacinska tura na Pik Juhin (5100m). Pa lahko noč…
Prevoz
Pogled na pot proti Putešestvenikovem prelazu
Putešestvenikov prelaz
Domen na Putešestvenikovem prelazu
Pot do C1
Pogled na pot do C2
C1
15.7. C1 - Pik Juhin
Vstajanje ob 6.00, na kavo in zajtrk. Pred odhodom izmeril kisik in pritisk, kisik je bil 86-89, pritisk 120/85. Ker sem imel občutek, da sem utrujen že ko stojim, sem vzel aspirin pred odhodom. Začetek poti je bil kar naporen, po dobri uri, pa sem ujel ritem in tudi dihanje ter tako prehitel vse in hodil za vodnikom do vrha, ki je na 5100 m. Na vrhu je bilo toplo in smo na njem preživeli kakšno uro, da se je telo ćimbolj aklimatiziralo. Sestop je bil v prvem delu kar nevaren za zdrs. V slabih 4ih urah hoje smo bili nazaj v C1, kjer je sledilo kosilo. Po kosilu je sledila kavica in kratek dremež v šotoru. Preostanek dneva je bil namenjen počitku, po večerji smo malo postali zunaj in popili kavo, ko je sonce zašlo se je shladilo ekstremno, zato je sledil skok v toplo spalko in spanje do jutra.
Na grebenu proti Pik Juhin
Pik Juhin
Večerja
16.7. C1 - rest day
To noč sem se res dobro naspal. Sledila je kava in umivanje zob. Pred zajtrkom izmeril kisik, rezultat je bil 91 tako, da se telo očitno aklimatizira. Po zajtrku smo posedeli na soncu do 10ih. Malo čez deseto smo se z opremo odpravili na ledenik, kjer smo trenirali hojo v navezi, čez ledeniške razpoke ipd. Ustavili smo se pri ledenem stolpu, kjer smo trenirali vzpon po fiksni vrvi, ter spust z uporabo reverza oz. osmice. Po vrnitvi v tabor 1, smo imeli kosilo, nato pa počitek in dovolj časa za razmislek, kaj vzeti s seboj v tabor 2 in 3. Po večerji meril kisik, 86-89, spakiral čimveč stvari, nahrbtnik kar precej težak. Vzel tudi aspirin, ker se ne počutim ravno odlično. Vstajanje bo ob 3h ponoči, štart proti taboru 2 ob 4ih. Upam, da bo počutje uredu in bo šla hoja normalno.
Trening
17.7. C1 - C2 5400m
Zbudil ob 2:20, po WCju je sledilo pakiranje nahrbtnika, teža katerega je sigurno presegla 15kg. Ob 3.30 je bil skromen zajtrk, z obvezno kavo. Napolnil sem tudi vse termovke s čajem in cedevito, da ne bo kakšne nepotrebne dehidracije. Ob 4.00 smo krenili v temo po ledeniku, proti Pik Leninu. Ob svitu smo bili pod ostenjem Lenina. Tukaj smo se navezali, kajti sledil je vzpon po ledeniku, med in pod ogromnimi seraki, polnim skritih ledeniških razpok. Midva z Domnom sva bila sama navezana in s kar lepih tempom lepo in varno napredovala. Vreme je bilo dobro, ni bilo ne vroče in ne mraz, pa tudi pihalo ni. Tabor 2 na 5400 m sva dosegla v 6 urah in 20 minutah. Zadnja ura je bila res naporna zaradi višine, ampak sva korak za korakom prišla do današnjega cilja. V taboru 2 ni nobenega luksuza, je samo šotor, postavljen direktno na snegu, zato je potrebna dobra podloga in spalna vreča. Vode tudi ni, zato sem si takoj prekuhal sneg in ledeniško vodo in si naredil čaj. Počutje ni ravno odlično, mraz in višina naredita svoje. Upam, da bom do jutri že bolje in bom uspel opraviti vzpon do tabora 3. Večerja je bila čokolada, kapučino in čaj.
4:00 akcija!
Pogled nazaj na prehojeno
Pogled nazaj na ledenik
Pot med in pod seraki
Končno pogled proti C2
C2
Hidracija je ključna
18.7. C2 - C3 (do 5834m)
Spanje v C2 je bilo utrujajoče. Najprej zeblo, sredi noči prebudil čisto premočen, nakar se slečem, a po 5min me zagrabi panika utesnjenosti tako, da se hitro napravim in grem ven na zrak/mraz. Po vsem tem dogajanju in premetavanju ponoči, vstanem ob 6.30, z mukami opravim wc potrebo in skuham kavo. Ob 9ih štartamo proti taboru 3. Vreme pretežno jasno, mrzlo z obilo vetra. Korak po koraku napredujemo, na grebenu se ustavimo na kratkem počitku. Tukaj mi telo in misli že dajo vedeti, da bo, glede na utrujenost, slabo prehrano in premalo spanca, potrebno obrniti. Vztrajal sem do zadnjega vzpona pred C3, nekje na 5834 m (glede na podatke s ure mimoidočega). Tu se odločim sestopiti, kajti noč v takem stanju v C3 bi prinesla samo težave. Z mano se odloči sestopiti tudi Domen. Skupaj se vrneva v C2, pobereva ostalo opremo in odideva proti C1. Pot je bila zaradi vročine, gnilega snega in težkih nahrbtnikov zelo nevarna. Po vsega skupaj 7 urah končno prideva v C1. Namestiva se hitro v šotor ter si priviščiva kavo. Po kavi se je vreme obrnilo na slabše, mraz in sodra/leden dež je bila potem kar stalnica do spanja. Ob večerji (piščanec po pariško) pogovor teče o tem, kakšno mora biti stanje sedaj v C3 in da je bila odločitev za sestop edina prava.
Poti do grebena, ki vodi do C3
Proti C3
Pogled na mesto, kjer sem obrnil
Pogled proti C2
19.7. C1 - BC
Zbujanje okoli šeste ure je bilo kar naporno, posledica včerajšnjega težkega dne. Po zajtrku in kavi sem si privoščil malo relaksacije do kosila. Za kosilo mi ni pasalo jesti nič, vzel sem samo en gel in proteinsko ploščico, potem pa odšel spakirat vso opremo, ker nas je čakal sestop v BC. Z Domnom sva imela res dober tempo tako, da sva dosegla BC v treh urah. Edina sva prehodila celotno pot, kajti vse ostale je pobral kombi na začetku ravnice proti BC. Prišla sva ravno na večerjo, ki pa mi spet ni teknila, zato smo se raje odpravili v bar, da malo nazdravimo na moj roj.dan. Z Domnom, Svetlano, Aleksom in Davidom smo se podružili do desete ure zvečer, nakar smo zaključili z dnem. V baru izmeril tudi kisik, rezultat 96. Zaspal kot top, prvič od začetka odprave, v sobi in ne v šotoru. Generalno gledano, bil je spet en lep in naporen dan.
C1
C1 (4400 m)
Pogled nazaj proti C1
Putešestvenikov prelaz
Domen uživa ob pogledu prehojene poti
Spominske plošče te opomnijo, da tukaj ni prostora za napake in ego
Hoja proti BC med planikami in čudovitimi razgledi
20.7. BC
Spanje v sobi je prav pasalo, vendar sem se ob 7ih zbudil precej “podrt” in nenaspan. Po zajtrku sem dopoldne preživel ob kavi in počivanju na soncu. Pred kosilom smo oddremali še eno kitico, ko sem se zbudil, sem bil še slabši kot zjutraj, zato sem vzel aspirin in šel nekaj malega pojesti. Popoldne sem glede na vse okoliščine (vremenske napovedi in počutje) prišel do odločitve, da se na goro ne vrnem, ampak sem prosil, da mi prestavijo letalsko karto na čimprejšni datum, ker se želim vrniti domov. Za večerjo so bili špageti boloneze, dobrodošla sprememba, čeprav je bila porcija bolj otroška. Po nekaj partijah odigrane pasianse na telefonu, sem padel v posteljo in takoj zaspal.
BC
21.7. BC
Spal končno dobro, v sobi na suhem in kolikor toliko toplem. Po zajtrku malo počivanja ob kavi, nato kosilo. Po kosilu klasična sprememba vremena, sodra in dež. Po urici slabega vremena sva z Domnom odšla v sosednji tabor, kjer imajo internet. Po kratki komunikaciji s svetom še na eno kavo pred sobo. Kmalu je prišla dobra novica, da se je povratno karto dalo brez stroškov prestaviti na soboto tako, da jutri popoldne odidem v Oš v hotel, kjer prespim. V petek na jutranji let v Biškek, kjer ponovno prespim, v soboto pa let domov.
22.7. BC - Oš
Zbudil preveč naspan ob 7ih, nato na kavo in zajtrk. Presenetljivo lepo vreme sem izkoristil za sprehod do obeležja v spomin na preminule v plazu, ko je zasulo ponoči tabor 2. Po sprehodu še malo počitka, nato je že sledilo kosilo. Vsakodnevna nevihta okoli kosila ta dan ni prišla na obisk, zato sva z Domnom to izkoristila za obisk bližnjega tabora in si privoščila fanto in eno uro interneta. Po vrnitvi v naš tabor sem spakiral vso opremo, nato je sledilo čakanje na mini bus, da nas odpelje v Oš. Med čakanjem je prišla “obvezna” nevihta z sodro in vetrom, ki smo jo prevedrili v sobi ob prižganem kaloriferju. Ob 18.40 se je mini bus končno prikazal. Naveličani čakanja smo takoj odšli z vso opremo na mini bus.
Obeležje žrtvam plazu v taboru 2, ki je terjalo 40 življenj
Šest urna vožnja pred nami
Tukaj se je pisanje dnevnika končalo.
V Oš sem prišel nekaj pred eno uro zjutraj in šel takoj pod tuš, ker tega ni bilo kar nekaj časa sedaj, potem pa hitro v posteljo za par ur, ker zjutraj je bil že let za Biškek. Po prihodu v Biškek se namestim v res čudovit hotel z bazenom, ki je bil čisto nasprotje preteklih dni. Ob hladnem pivu in uživanju ob bazenu se sprostim, zvečer pa za kako uro v posteljo, ker ob polnoči je bil že naročen taksi za na letališče. Ob 4ih vzletimo iz Biškeka proti Istanbulu, nato pa po 11ih urah čakanja naprej v Benetke.
Letališče Oš
Hotel v Biškeku
...in ja, zasluženo uživanje ob in v bazenu
Ko se vsedem v kombi prevoznika za Slovenijo, me rit že pošteno boli tako, da sem komaj zdržal do Ljubljane, kamor me je prišel iskat Aleš in me odpeljal proti domu. Doma pa samo še tuš, pivo in bum v posteljo, razpakiranje sledi jutri. Celotna pot do doma je tako trajala skoraj 3 dni…
Povzetek je, da je za takšno odpravo potrebno biti psihično in fizično zelo močan. Potrebno je tudi razumeti, da je uspeh odprave odvisen od ogromno dejavnikov in, če se jih le nekaj zalomi, je lahko posledica celo usodna, tudi temu smo bili priča…
Hvala vsem za pomoč in podporo.
Oglejte si video posnetek, ki vam pričara še dodatno doživetje, ob besedilu in slikah.
P.S.: Naša majica je vseeno dosegla vrh, nekaj dni po mojem odhodu. Hvala David!