Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Vrtača je eden izmed vrhov, kateri je zares priljubljen s svojo lego v Karavankah. In zakaj se ne bi tudi naše društvo podalo semkaj. Resda je markirana pot do gor, ampak zakaj ne bi ubrali drugačno pot, pot po neoznačeni stezi, skoraj brezpotju… Če je kdo zainteresiran in se najdejo ljudje, ki bi šli, zakaj pa ne. Seveda je možnost za ta pristop skoraj pod vprašajem, ker se potem kdo ustraši, kakšna je pa ta pot ali bo primerna zame, je to prestrmo? Tako in drugačno vprašanje se pojavlja in ni druge kot, da poveš čim bolj strokovno, seveda je pa zmeraj vse prej kot objektivno.
Torej smo šli. Nedeljska napoved je bila mešanica vsega. Ponekod sonce, ponekod megla, ponekod oblačnost, kako naj potem človek ve, ali bi šel ali ne… Zato pa pač GREŠ!
Zbranih ducat ljudi za to, vsi z enim namenom, da gremo na Vrtačo. Očitno vabljiv vrh. Šli smo po klasični do doma na Zelenici, vmes prišli ven iz megle, prikazala se je modrina, katere marsikdo ni pričakoval. Super, naj le obstane tako.. ali kako drugačno mišljenje.
Pri Zelenici postanek s kavico in podobnim, nato pa naprej. Naše poti so bile sklepčne do momenta, ko smo se bili primorani se ločiti. En del skupine se je podal po lažji poti, markirani, drugi del po neoznačeni, tudi delnem brezpotju, do vrha Vrtače. Ker je avtor članka bil prisoten na težjem delu, bo beseda tekla drugače.
Pot nas je vodila v dolino Suho ruševje. Tu ni markiranega terena, so pa potke do več vrhov. Najbolj poznana vrhova sta Palec in Zelenjak, oba čez 2000 metrov nadmorske višine. Seveda so tu še drugi pristopi. Greben Na možeh in Vrtača. Slednja ima tudi svoje pristope, mi smo vzeli čez Malo glavo. Prvo po melišču do grebena in nato gor. Vmes skale, drobir, krušenje kamnov in trava. Vsega po malem in je počasi šlo. Meter na meter, gora. Dosegli smo vrh Male glave, do tu kar nekaj napora in strmine. Pogled na eno in drugo stran. Megla po dolini in se še dvigovala višje, vendar nas ni objela.
Vrh je bil vse bližje, sonce je božalo, vetra simbolično za silo. In je uspelo, vreme je zdržalo in razgledi so bili. Skupina, ki je šla po težji, se je primerno ustalila pod vrhom, kaj kmalu se je pridružila tudi ostala ekipa. Ker je bilo prijetno jesensko, smo le malo obstali na vrhu.
Povratek je bil vse prej kot klasičen, za pešcico ljudi. Nekaj se jih je podalo še na Srednji vrh nad Kočo pri izviru Završnice, ostali pa takoj do doma na Zelenici. S tem je bila tura docela izpopolnjena in ena izmed jesenskih nedelj dodobra izkoriščena. Poleg množic ljudi in ostalega v tem predelu Karavank je bilo kar znosno, saj so bili ostali ali doma ali pa doma po opravljenem tekaškem maratonu v Ljubljani.
