Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Oj, Storžič, moj dom, kako si krasan,
kako me izvabljaš na snežno ravan,
iz kranjskih ravan u kraljevi ti hram,
da tam si spočijem svoj um ter srce…
Ker ima Triglav svojo pesem, Storžič je pa tudi svoje vrste kralj, si dovolim nekaj priredbe zavoljo svoje naklonjenosti temu mogočnemu vrhu, ki kraljuje nad kranjskim poljem.
Snega je v naših gorah še kar precej in zato smo gamsi izkoristili še eno že skoraj spomladansko soboto za podvige in jo izkoristili za Storžec, vrh, ki se mogočno dviga nad gorenjsko ravan.
Ker sneg v gorah rad še postoji tudi v koledarsko pomlad, ga brez obvezne zimske opreme ne bi osvajali. Cepin in dereze in čelada poleg zimskih gojzarjev z ostalimi drobnarijami v nahrbtnikih.
Pričeli smo ob skoraj sončnem vzhodu iz Bašlja po markirani poti. Sedem se nas je zbralo za podvig. Markirana pot nas je vodila po nekaj kolovoznem delu in uhojenih poteh z markacijami. Čez dober čas smo se združili z Mačensko markirano potjo in šli zatem po klasiki do Kališča. Snega do doma skorajda ni bilo, le z nekaj pozdravi pod domom, da smo si očistili naše čevlje. Sonce je bilo že kar visoko in nas tudi dodobra začelo greti. Napoved je bila izjemna za ta dan, tudi na 2000 m nad morjem so napovedovali temperature nad 0 °C in vetra do max. 25 km/h z skoraj nično oblačnostjo.
Pri domu je sledila kratka pavza, v daljavi nas je pa očak vabil. Za domom so se že skrivala zimska presenečenja. Sprva led, ampak za vzorec, zatem pa sneg izmenično z kopnim. Bolj smo bili bližje Bašeljskemu prevalu, tem več ga je bilo in pod vznožjem Storžiča smo si nadeli zimsko opravo in se pognali v nove klance.
Kljub temu, da sta južna in vzhodna stran precej na soncu, od spodaj ni dajalo občutka, da je precej snega, ker so se že videla razna območja kopnega vmes. Večino poti je šlo sicer po markirani poti, delčki čez rušje, ponekod so se pa že kazale zalite luknje, kamor smo tudi vmes nevede stopili.
Težji pristopi kot tudi sestopi so potekali na območjih z jeklenicami in na mestih, kjer je markirana pot potekala čez gruče skalovja, saj je hoja z derezami precej oteževala pot. Z nekaj iznajdljivostjo smo prečili ta mesta. Brušenje na takih mestih še nikoli ni bilo tako lepo, mislim grdo… Lepo je bilo povsod drugje, kamor si vrgel pogled.
Kmalu smo ozrli zadnja ostenja vrha, z odprtimi vrati na ograji. Na srečo ni bilo nobenih ovc še na vrhu. Na vrhu pa skoraj brezvetrje, sonce je res dodobra pogrelo za ta dan kot tudi opeklo tistega, ki se ni dodobra namazal. Vrh je postregel z razgledi na bližnje Grintovce in ostale Kamničane, v daljavi se je Košuta odlično hvalila, Triglav je pa z nekaj zasičenosti izpod doline še kar dobro izgledal za ta letni čas.
Po simbolične fotografiranju, malici ter počitku smo se odpravili po isti poti tudi nazaj. Težja mesta so bila tokrat malce težja za sestop, za nameček je pa toplo ozračje poskrbelo še za boljši puding od snega, a se nismo dali kar tako. Z »andhtjo« smo sestopali in prišli nazaj do Bašeljskega prevala, od tam naprej pa proti Kališču na novo pavzo, tokrat res zadovoljni z vzponom. Vzdušje je bilo prijetno ob sončnih žarkih, ki so nas res dobro pogreli. In ker ima vsak svoj dom, smo opravili še zadnje dejanje, skozi gozd do izhodišča nazaj. Zadovoljni smo še na hitro pokramljali in odpeketali.
