Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Osnovni namen pošihtnice je bil tokrat uiti mestnemu vrvežu in vročini, zato smo se odločili, da se odpeljemo na Jezersko in naprej do Ravenske kočne, kjer je bilo izhodišče naše ture.
Mestnemu vrvežu smo sicer uspeli pobegniti, a o kakšni ohladitvi niti duha ne sluha. Že na izhodišču, kjer smo se zbrali nekaj po šestnajsti uri, je bilo skoraj 30 stopinj. Krenili smo najprej proti prvemu cilju, Češke koče na Spodnjih Ravneh. Čeprav pot teče skozi gozd in po senčni strani, ni bila problematična pot ali težavnost, temveč visoka vlaga. Vseeno nas to ni ustavilo in hitro smo iz gozda dosegli varovane prepadne dele poti in že lahko uživali v lepih razgledih.
Prva malo bolj prijetna sapica nas je obdala v Mrzli dolini, zato smo tam kar malo postali in se prepustili vetriču pred nadaljevanjem do Češke Koče. Pri koči je termometer še vedno kazal skoraj 29 stopinj (1542 nm), a vsaj Spodnje Ravne so ob tem času že zaradi mogočnih okoliških vrhov že v senci. Po kratki osvežitvi smo se odpravili naprej proti Vratcem.
Pot hitro preide iz ruševja mimo heliporta na melišče. Na melišču smo srečali Gamse "une ta prave" :), ter se v zmernem tempu prebili pod spodnjo steno Vratc. Od tu naprej nam varovala pomagajo pri vzponu, ki tehnično ni zahteven, je pa teren krušljiv in je zato previdnost na mestu.
Pohodne palice smo pustili pod vrhom ter po nekaj 10 metrih, dosegli ozek a lep razgledni vrh. Lepi razgledi na Kamniško Svinjske Alpe, Julijce in Karavanke, pa tudi na Češko kočo, so bili ob tako lepem vremenu naravnost fantastični.
Po naužitih razgledih in fotografiranju smo se previdno spustili do melišča in naprej do koče, kjer sta nas čakala mrzla pijača in odličen jabolčni štrudel.
V prijetnem vzdušju smo na terasi koče delili utrinke iz današnje ture, pridružila se nam je tudi oskrbnica koče, ki nam je predlagala nekaj okoliških tur in povedala nekaj anekdot. Po slabi uri smo se nato odpravili nazaj v dolino in se v mraku previdno vrnili do izhodišča.
Nazaj na seznam