Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Ta vikend nam je vreme zopet prekrižalo načrte in v soboto popoldan smo morali zaradi slabe vremenske napovedi odpovedati turi na Montaž in Špik hude police. Ker pa Gamsi nismo radi doma smo poiskali alternativo v hribih, kjer je bila vremenska napoved manj tvegana in tako je izbira nanesla na Posavsko hribovje oziroma na 909m visoko Krvavico in 1204m visoko Čemšeniško Planino. Od prvotno 20 prijavljenih se je za nadomestno turo odločilo 7 udeležencev.
Udeleženci smo se zbrali na parkirišču za vasjo Loke v občini Tabor in sicer na nadmorski višini 400 m kjer je izhodišče za delno zahtevno pot na Krvavico. Na parkirišču smo se pripravili in opremili, ter počasi zagrizli v hrib. Ampak zagrizli v hrib v pravem pomenu besede, kajti po poti "skozi okno" strmina niti za trenutek ne popusti in kolena trpijo pri premagovanju 500 višinskih metrov na dolžini 1.5 km.
Po sicer senčni a soparni poti smo se dvigali po ozki deloma prepadni poti in v slabih 50 minutah dosegli okno. Prehod skozi okno je ob pomoči jeklenice in skob tehnično nezahteven, a vseeno je potrebna previdnost ker je na vrhu prehoda potem prepadno območje. In ker smo imeli v skupini še štirinožno spremljevalko Coro, sta jo za varno prečkanje okna Klemen in Tomaž navezala tako, da je bilo tudi zanjo prečkanje varno.
Od okna naprej strmina le za malenkost popusti in po naslednjih dobrih 10 minutah smo dosegli vrh. Z samega vrha ni pravih razgledov je pa na drugi strani, ko se pot začne spuščati razgledišče s klopco na vrhu prepadne stene. Sicer je cel hrib z vseh strani "posekan", tako da tudi spust po lažji poti ni bil kar tako, sreča je bila, da je bilo suho, a previdnost je bila na prvem mestu in udeleženci smo se počasi spustili cca 250 m in nato nadaljevali proti Čemšeniški planini.
Pot nas je peljala na planino ob pašnikih in nato zavila nazaj v gozd. Mimo lovske koče, ki stoji na robu gozda smo prišli do razcepa, ali nadaljevati po makadamski poti, ali iti po pohodni. Seveda smo se odločili za "krajšo" pohodno in spet zagrizli v strmino in spet nas je čakalo skoraj 500 m višincev, vendar malo bolj raztegnjenih in pot nas je pripeljala do najvišje točke Čemšeniške planine do Črnega vrha 1204 m, ki pa je sredi gozda in nima razgleda.
Nismo se dolgo zadrževali in nadaljevali pot do doma na Čemšeniški planini do katerega se je bilo porebno spustiti za cca.80 višincev in dom smo dosegli v 15 minutah. Pri domu se odprejo lepi razgledi na Zasavsko hribovje, tudi Snežnik se vidi.
Odločili smo se za postanek in se usedli na klopi pred domom ter si naročili hrano in pijačo. Po po kosilu in počitku smo se vrnili po isti poti na vrh do Črnega vrha in se po planini spuščali nazaj proti lovski koči in pašnikom. Ko smo dosegli pašnike smo se dogovorili za spremembo ture in namesto da bi se vrnili čez Krvavico (nebo se je začelo zapirati, možnost nevihte) smo sklenili, da naredimo krog mimo Zajčeve koče nazaj do vasi Loke.
Pot po planini se je v vročini kar vlekla in končno smo se spustili do Zajčeve koče, tam pa veselica, so imeli ravno Zajčeve dneve, koča leži na dobrih 700 m in je skoraj dosegljiva z avtom in temu primerno je bila, na ta kulinarični dan, nabito polna. Vseeno smo se ustavili in vprašali po najkrajši poti v dolino, ker na zemljevidu vodita v dolino ob cesti še dve poti.Pred kočo sta prišla oskrbnik in oskrbnica še z enim lokalnim planincem in vsi trije so nas premerili od glave do pete in ko so videli kako smo opremljeni so povedali za novo markirano pot skozi graben, ki pa pelje ob potoku in ni urejena.
Zahvalili smo se za nasvet in odrinili po poti navzdol in kmalu spoznali zakaj so nas tako pozorno "prečekirali" kajti markacije vodijo mimo podrtih dreves, čez potok cik cak vsaj 10 krat prečkamo vodo, mokre skale in blato tako, da je bil spust adrenalinska telovadba med vodo in skalami, je bilo pa fino, ker smo imeli pot zase, ker je totalno neobljudena. Spust nam je kljub vsem preprekam dobro uspel in po ravnini smo dosegli izhodišče s tem pa smo zaključili delno krožno turo.
Na izhodišču smo se hoteli dogovoriti kam se bomo odpeljali na analizo, ko nas je Mateja presenetila, da ima nad vasjo Loke prijateljico, katero je kontaktirala in le ta je vztrajala, da se oglasimo pri njej na pijačo. In res smo se zapeljali do prelepe lesene hiše na razglednem vrhu nad vasjo Loke in bili smo sprejeti kot, da bi se poznali že vrsto let. V hiši smo bili ob debati postreženi z napitki in kavo, gospodar pa nam je narezal domači kruh in špehovko, ter domač paradižnik, za sladico pa nam je postregel z borovničevo pito.
Skratka super analiza,ki jo je zmotila nevihta in toča, a v varnem zavetju smo vse skupaj spremljali z balkona. Po lepem druženju smo se zahvalili za gostoljubnost in se odpravili proti domu. Saj že drži, da višina ni vse, na nadomestni turi je bila zahtevnost večja kot na eni od prvotno razpisanih pa tudi višinskih metrov je bilo več, da o prehojenih kilometrih ne govorimo. Imeli smo lep dan na lepem koncu naše domovine med prijaznimi ljudmi.
Nazaj na seznam