Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Drugo soboto v juliju smo se člani PD Kranjski gamsi podali na turo, ob kateri sem se večkrat vprašal: »Je tura sploh tura, če na njej ne stopiš na vrh kake gore?« Moj odgovor je bil vedno znova pritrdilen, saj je bila to kondicijsko najnapornejša tura našega planinskega društva v letošnjem letu, obenem pa je ponujala vse, kar mora imeti prava planinska tura.
Sonce še ni pokukalo izza obzorja, kazalec na uri pa je kazal 4.30, ko smo se odpravili na pot. V soju čelnih svetilk smo stopali po najstarejši markirani poti v Julijskih Alpah, ki sta jo leta 1879 na pobudo velikega ljubitelja Julijskih Alp Johannesa Frischaufa markirala Lovrenc Škantar - Šest in Richard Issler. Pot je vodila čez Komarčo, skozi Dolino Triglavskih jezer, mimo Doliča vse do Triglava.
Strma pot čez ostenje Komarče nas je ob pomoči varoval pripeljala do najnižje ležečega jezera v Dolini Triglavskih jezer – Črnega jezera. Tu smo si privoščili krajši postanek za malico in nekaj fotografij. Nato je sledilo zmerno vzpenjanje do Koče pri Triglavskih jezerih, kamor smo prispeli ravno v času zajtrka. Po glasovih sodeč so bili v koči nastanjeni skoraj izključno tuji planinci.
Pot smo nadaljevali do največjega jezera v dolini – Ledvičke, nato pa se vrnili do prej omenjene koče.
Bi bil krog res krog, če bi se do izhodišča vrnili po isti poti? Namesto da bi se vrnili proti Komarči, smo pri Dvojnem jezeru zavili desno proti Komni. Sprva je sledil spust do Planine na Kalu, nato pa izmenjujoče se zmerno vzpenjanje in spuščanje vse do Koče pod Bogatinom na Komni.
Temni oblaki, zvoki grmenja v daljavi in ne preveč obetavna radarska slika so nas spodbujali k hitrejšemu koraku. Kljub utrujenosti smo ohranjali dober tempo, kar se je na koncu izkazalo za pravo odločitev. Do avtomobilov smo namreč prispeli ravno v trenutku, ko je začelo močneje deževati.
Čeprav po 10h hoje, prehojenih 27 kilometih in premaganih 1600m višine, tokrat nismo stali na nobenem vrhu, smo domov odnesli še en dokaz, da vrh ni vedno tisti, ki naredi turo. Včasih so dovolj čudovita jezera, razgibana pot, dobra družba in občutek zadovoljstva ob uspešno prehojenem krogu.
