Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Kot del usposabljanja za pridobitev naziva Strokovni delavec v športu 1. stopnje, športno treniranje - planinstvo-alpinizem, ali bolj po domače, za pridobitev naziva Planinskega vodnika 1. stopnje moramo udeleženci tečaja izvesti dve pripravniški turi. Zimskega spanca je bilo tako tudi zame konec, saj je bilo potrebno še ujeti snežne razmere, ki so nekako predpogoj, da opraviš snežno turo. Po hitrem postopku in uskladitvi z mentorjem Andrejem Stuchlyjem je padla odločitev, da bo cilj Uršlja gora.
Tokrat vodenje ni potekalo pri domačem društvu, temveč sem na pomoč (ali mogoče bolje, so meni na pomoč priskočili) vskočil pri PD IMP. Predvideno je bilo zelo prijetno vreme, tako da nas je sonce božalo večino poti, le na začetku je kar dobro brilo, dako da je bilo slišati kar kakšno besedo ali dve na ta račun. Nič zato, smo kar dobro pognali, pa je tudi mraz kaj hitro popustil.
Skupina je bila utelčena in razigrana, tako da smo imeli na seznamu vse, od prijetnega kramljanja, nogometnih vložkov, spoznavanja, pa tudi kakšno zanimivost o gori sami in o njeni okolici smo povedali … še najbolj presenetljiv pa je bil pevski vložek sredi ture. Srečali smo namreč planinca z žilico za petje, ki nas je vzel za pevski zbor, tako da smo nato zapeli vižo in z nasmeški in navdušenjem nadaljevali pot proti vrhu.
Pod vrhom smo se sestali pri cerkvi sv. Uršule in se nato skupaj odpravili na vrh, kjer so nas pričakali čudoviti razgledi. V daljavi je bil viden celo naš Očak, kar je bila kar prijetna izkušnja. Sledilo je tudi obligatorno slikanje, nato pa priboljški in martinčkanje ob Domu na Uršlji gori. Še hiter ošvrk v notranjost cerkve, nato pa smo že začeli s sestopom.
Za pristop smo izbrali letno pot, ki se je v času med izvedbo dejanske ture in ogledno turo “že spravila v red” ter nam tako omogočila varno prečkanje. Za sestop pa smo kasneje izbrali zimsko pot, ki očitno ni pogosto v uporabi, saj smo sami delali gaz. Malo nas je presenetila tudi odjuga, saj smo mestoma hodili po dorzgi namesto po snegu, a nič zato, izkušen planinec nastavi nogo tako, da se varno gre. Turo smo uspešno zaključili v predvidenem času, ter nato opravili še kratko analizo v “Afriki” (v piceriji, za dejanski obisk kontinenta ni bilo časa) ob kavi in domačih priboljških.
Na tem mestu bi se rad zahvalil mentorju Andreju, Urški ter vsem udeleženkam in udeležencu PD IMP, ki so me tako prijetno sprejeli v svoj krog. Pa še kdaj. :)
Z goro naprej!
Gašper
Nazaj na seznam