Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Vsako leto, ko nastopi jesen, se Slemenova špica s svojimi macesni obarva v čudovite jesenske barve, zato smo se odločili, da jo obiščemo tudi mi.
Ker smo pričakovali, da bo na lepo sončno soboto, obiska zelo veliko, smo za pristop izbrali bolj zahtevno in posledično manj obiskano pot skozi Grlo.
Pot po dolini Tamar, v ozadju Jalovec
Ob svitu smo štartali iz Planice po cesti proti domu v Tamarju. Malo pred domom zavijemo levo na pot skozi Grlo. Pot kaj kmalu postane bolj strma in v dobri uri smo že skozi Grlo, kjer naredimo prvi postanek in uživamo ob pogledih v dolino ter prebujajočem Kralju.
skozi Grlo
prvi postanek s pogledom na Jalovec in Tamar
Od tu naprej se pot malenkost položi in po nekaj delih, varovanih z jeklenico, pridemo do lepe poti, ki se že vije med obarvanimi macesni.
pot med jesensko obarvanimi macesni
Do mesta, kjer se naša pot priključi poti z Vršiča, nismo srečali nikogar, tu pa postane jasno, da je Slemenova špica v tem času res oblegana, kajti treba je bilo počakati, da smo se lahko vključili v kolono ljudi.
gneča na poti z Vršiča
V slabe pol ure hoje v koloni prispemo na (natrpan) vrh. Malo pod vrhom si najdemo prostor, kjer uživamo na soncu v jesenski idili dobro uro.
malo pod vrhom
pogled z vrha na gnečo
Spočiti in naužiti sončnih žarkov, se odpravimo proti dolini. Sestopimo po poti mimo Črnih vod. Na tej poti srečamo nekaj pohodnikov, drugače pa tudi mirna in lepa pot, ki pa na nekaterih strmih delih zahteva nekaj previdnosti, da ne pride do zdrsa.
pot mimo Črnih vod
zahtevnejši sestop v zadnjem delu poti mimo Črnih vod
Pri “Gamsom prijaznem” Planinskem domu v Tamarju je bilo kar nekaj gneče, vendar dobimo dve prosti mizi, kjer nas prijazno postrežejo z njihovo domačo hrano. Siti in odžejani še malo uživamo v razgledih, nakar odidemo proti Planici.
Do parkirišča potrebujemo slabo uro lahkotne hoje po cesti, kjer se naš pohod tudi zaključi. Za nami je tako še en lep planinski dan, z dobro družbo v čudovitih koncih Slovenije.
Nazaj na seznam