Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
V nedeljo, 28.6.2020 je napočil čas, da se zberemo Gamsi (in to Kranjski) in obiščemo vrh v naših prelepih Alpah. Tokratna destinacija je bil najvišji vrh Karavank, Stol. Izbrali pa smo si plezalno pot z izhodiščem v Avstriji (Trate).
Dan ozirma začetek našega popotovanja se ni začel najbolj obetavno. Zjutraj se zberemo ob uri, pot proti Avstriji in čez mejo poteka normalno, nato pa se nam rahlo zalomi pri iskanju izhodišča. Kot kaže, nas je navigacija želela peljati po neki poti, kjer bi nam še domačini rekli, da tole pot pa oni uporabljajo le za vožnjo s traktorjem ko gredo sekat drva v gozd. Vmes se nam je tudi zgodilo, da smo obračali in že resno razmišljali, če se vrnemo nazaj do glavne ceste, ampak na koncu nam je nekako le uspelo najti pravo pot in po rahlih nevšečnostih smo se le znašli na izhodišču.
Kljub manjši zamudi smo imeli še vedno dovolj časa da opravimo vzpon, zato na izhodišču ne oklevamo in se hitro podamo na našo pot. Sprva gre ta kar po cesti, ki se uporablja za oskrbovanje Celovške koče in je dokaj položna, res se postopoma vzpenja vse dokler nas ne pripelje do razpotja. Tu se odcepimo desno proti melišču, ki vodi k plezalnemu delu poti (za lažjo orientacijo nam pomaga smerna tabla z napisom Hochstuhl – Klettersteig). Sledi dokaj kratek vzpon po melišču, nato pa se pot postavi pokonci. Prišli smo namreč do začetka plezalnega dela.
Pred vstopom v steno se ustavimo in si nadenemo varovalno opremo. Ker smo že nekaj časa hodili nam tudi naši trebuščki sporočajo, da so z nami in da naj damo tudi kaj vase in ne samo nase. Zato malo pobrskamo po naših nahrbtnikih, prigriznemo, nato pa se podamo proti steni. Pred nami je štartal en mlajši par, čigar polovica se je kmalu obrnila in sestopila nazaj, saj si je premislila glede vzpona. Zakaj to omenjam, sem namreč mnenja, da kar je storila je bilo spoštovanja vredno. Da ti že v začetku veš, da ne bo šlo in si pripravljen obrniti ni nič slabega. Boljše to storiti takoj kot pa nekje na polovici ugotoviti, da ne gre in iskati pomoč reševalcev.
Plezalni del poti nas je navdušil saj je res prijeten za vzpon in še hitro dobiš na višini. Ko pa ga zaključiš, te na koncu čaka štempelj s katerim si lahko označiš, da si opravil plezalno pot.
Ko končamo ta del in ko naš Lovro Mašina pove, da je za ta dan opravil izmeno v službi (zaradi umazanih rok od jeklenice) se počasi sprehodimo po grebenu do vrha. Tu se za kratek čas ustavimo, si čestitamo in se fotografiramo, nato pa se spustimo proti Prešernovi koči kjer si vzamemo čas za malico in počitek. Sprva nas je večina imela namen popiti le kavo, nato pa nas je naš gasilec Matej nehote prepričal, da smo na koncu jedli vsi. Bilo je vredno, res dobra domača hrana, ki sta nam jo postregli dve zelo prisrčni natakarici. Še se vrnemo.
Ker pa je vsega luštnega enkrat konec je napočil tudi naš čas, da se odpravimo proti našemu končnemu cilju, avtomobilu na izhodišču. Spustili smo se po ne toliko zahtevni poti mimo Celovške koče, ki je tudi prijetna in nam ponuja lepe razglede na okoliške vrhove. Sestop je potekal brez težav in kaj kmalu smo se znašli na parkirišču, kjer smo zjutraj začeli pot. Tu se poslovimo in že se peljemo proti varnemu zavetju naših domov.
S tem se tudi zaključuje tale zapis, do nasednjič pa… Z goro naprej
Nazaj na seznam