Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Sobotno jutro, kot je to precej pogosto, je našo skupino tokrat zaneslo proti vrhu Jalovca, 2645 metrov nad morsko gladino dvigajoč se vrh, ki se bohoti med dolinami Tamarja, Loške Koritnice in Trente.
Pot nas je vodila od vznožja skakalnic v Planici, mimo doma v Tamarju po dolini navzgor, do razcepa za Jalovško škrbino in Kotovo sedlo. Pot smo nadaljevali desno proti Kotovemu sedlu, pod katerim smo si odpočili pri bivaku, nato pa preko sedla nadaljevali do plezalnega dela poti. Nadeli smo varovalno opremo in se začeli vztrajno vzpenjati (in spuščati) po kamnitem in na trenutke nevarnem pobočju, ter z vztrajnostjo in odločnostjo dosegli zadani cilj.
Jutranji sestanek je bil zaradi predvidene dolžine ture (okvirno 6 ur v eno smer) precej zgoden. V temi, ki jo je pričaralo tokratno obdobje po luninem mlaju smo zakorakali v noč z lučkami na glavi. Pot od Planice do Tamarja je bila nezahtevna in je omogočila vsem udeležencem in udeleženkam, da so se ogreli in se dodobra prebudili. Pri domu v Tamarju smo naredili krajši postanek in se znebili odvečnih slojev oblačil, nekateri pa so si privoščili tudi grižljaj ali dva, da ne bi kasneje pošle moči.
Sledil je rahel vzpon preko prodišč do vznožja melišča pod razcepom za Kotovo sedlo in Jalovško škrbino. Pot se je v tem delu postopoma začela vzpenjati, a zahtevnost še ni narasla pretirano, zaradi česar se je tempo hoje obdržal, časovno pa smo dobro napredovali. Sledil je razcep, kjer je eden od udeležencev ubral pot preko Jalovške škrbine, drugi pa smo zagrizli v steno pod Kotovim sedlom.
Za zagotavljanje varnosti smo si na tem mestu nadeli čelade. Deloma izpostavljena pot nas je tako dvignila na ruševnato pobočje pod Kotovim sedlom, kjer smo kmalu zagledali bivak, pri katerem smo naredili prvi daljši postanek.
Med omenjenim vzponom smo vsi vztrajno brusili fotografske leče, saj se je ponudilo po poti kar nekaj zanimivih prizorov in podob. Pot smo po postanku nadaljevali mimo črede ovc proti Kotovemu sedlu, preko katerega smo nato prečili pod samo pobočje Jalovca.
Na primernem mestu smo naredili postanek in nadeli obvezno varovalno opremo, to sta plezalni/varovalni pas in samovarovalni komplet, ki sta nas ščitila pred negotovo naravo krušljivega terena, ter se nato zagrizli v steno.
Na trenutke zahtevna plezalna pot je presenetila z lepimi razgledi, hkrati pa tudi vlila malo strahu, predvsem pa spoštovanje v kri tokratnih udeležencev, saj so nekateri deli na poti precej izpostavljeni in nevarni. Vsekakor s previdnim korakom je vsem udeležencem in udeleženkam uspelo doseči dnevni cilj na vrhu Jalovca.
Tam smo si odpočili in oddahnili, nato pa je sledil spust po isti poti.
Ta je bil, tako kot tudi vzpon, precej zanimiv in na trenutke strašljiv. Stalna skrb, da ne bi sprožili kakšne skale, nas je uspešno pripeljala do varnega mesta, kjer smo si predhodno nadevali varovalne pasove in samovarovalne komplete. Po premoru in pospravljanju opreme pa smo nato preko sedla in stene pohiteli v dolino. Kmalu smo se znašli na istem razcepu, ki smo ga prečkali že zjutraj, do doma v Tamarju pa nas je tako ločilo le še približno pol ure hoje. V domu smo si privoščili zasluženo kavo in sladke dobrote, nato pa se z zadovoljstvom odpravili do našega izhodišča v dolini.
Uspešno turo je vseskozi spremljalo planincu naklonjeno vreme. Kljub nebu skoraj brez oblakov, smo imeli ugodne temperature, zjutraj celo malo nizke, a vsekakor prijetne za hojo. Tudi popoldanska pripeka nam je bila v veliki meri prihranjena, saj sonce v tem delu leta ni več pretirano močno, vseeno pa smo si pomagali s kremo za sončenje in poskrbeli za primerno zaščito. Časovno smo se držali predvidenih in podanih okvirjev, družba pa je bila imenitna. Hvala vsem udeleženkam in udeležencem za prijetno soboto, kmalu pa spet zagrizemo v hrib.
»Z goro naprej!«