Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Vremenska napoved je za včeraj kazala na lep in sončen dan, zato se odločim za obisk enega najlepših kotičkov Slovenije, kar se razgledov tiče, vrhovi nad Kriškimi podi.
Prazno parkirišče
Štartam dokaj pozno iz praznega (pet avtomobilov) parkirišča v dolini Vrata, nato mimo Aljaževega doma proti Luknji (1758 m). Pot proti Luknji je bila temačna, z gosto meglo, vendar ker sem vedel, da me nad njo čaka prijetno jesensko sonce, me to ni demotiviralo. In res, malo pred Luknjo stopim iz megle in energija takoj poskoči tako, da jo kar mahnem naprej proti Bovškemu gamsovcu (2392 m).
Megla sega skoraj do Luknje
Tukaj me ob poti pričaka čreda kozorogov, med katerimi se tudi z rogovi merita dva, kdo je močnejši. Ker so me prekrasni razgledi vabili višje, rezultata merjenja moči ne vem ☺ Pred grebenom se mi odpre enkraten pogled proti Triglavu in dolini Vrata, ki je še vedno zavita v gosto meglo, zato postanem za nekaj minut in uživam.
Triglav v soncu, dolina Vrata še vedno v megli
Hoja naprej po grebenu pa vse do vrha je hitro minila, zato si na vrhu Bovškega gamsovca vzamem nekaj več časa za uživanje v razgledih. Triglav in njegova severna stena sta kot na dlani.
Triglav in Triglavska severna stena
Z vrha se nato spustim proti Pogačnikovemu domu na Kriških podih (2050 m) po zahtevnejši poti, ki je na koncih bila ledena, zato je bilo potrebno malo več pazljivosti, kam stopim. Na tej poti srečam tudi dva planinca, z vsakim izmenjamo tudi nekaj besed in srečno vsak naprej svojo pot.
Zahtevnejši del poti
Razpotje, zadaj levo Križ, desno Stenar
Do Pogačnikovega doma potrebujem, čez pode, slabo uro. Tukaj si vzamem eno uro časa, v samoti. Ker je dom zaprt, si skuham kavo in pojem sendvič.
Pogačnikov dom na Kriških podih
Ogledam si tudi zimsko sobo, ki je zelo lepo pripravljena, upam samo, da bodo takšno za seboj pustili tudi gostje.
Pogled nazaj proti Pogačnikovemu domu
Razor
Kozorog v ozadju Bovški gamsovec in Triglav
Zgornje Kriško jezero
Odpravim se naprej v smeri Škrlatice in Križa. Hoja po tej poti je izjemno lepa, ob pogledih na okoliške vrhove, Srednje in Zgornje Kriško jezero ter kozorogih na paši človek izgubi občutek za čas, zato se kar naenkrat znajdem na razpotju za Križ, od katerega me loči nato 10 min hoje do vrha.
Razpotje
Razgled s Križa (2410 m) me ponovno fascinira. Vsaka gora v drugačni podobi, pogled od Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp pa vse do italijanskih in avstrijskih vršacev.
Malo pod vrhom
Razgled s Križa
Na Križu ne ostanem dolgo, ker je kar pihalo, zato se odpravim proti Bivak IV na Rušju (1980 m). Do bivaka potrebujem dobro uro in pol. Na poti in pri bivaku ne srečam nikogar.
Na poti do Bivaka IV
Bivak IV na Rušju
V bivaku razpakiram, si skuham večerjo in čaj, ki ga popijem v brezvetrju pred bivakom in uživam v razgledu.
Pogled iz bivaka
Bivak IV
Moji načrti, da prespim v bivaku in zjutraj odidem še na Dolkovo špico, so padli v vodo, ker sem zaradi obilne večerje (in sladice ☺) imel preveč energije, da bi lahko zaspal, zato se sredi noči odločim in na hitro spakiram, se opremim z naglavno svetilko in “gasa” v dolino. Pri Aljaževem domu sem v 56 minutah, kar je verjetno moj rekord ☺.
Kratek video posnetek
Moj zaključek tokratne ture je tak, da so ti konci res eni najlepših, kar se razgledov tiče, v Sloveniji. Ta tura je bila tudi prava za nas, ki najraje uživamo v gorah, ko je tam mir in ne maramo turističnega vrveža, a la Triglav septembra.
Nazaj na seznam