Mrzla zimska pustolovščina

• Objavljeno: 25. nov 2025 ob 10:54
• Avtor: Skrbnik

V soboto, 22. novembra 2025, smo se člani Planinskega društva Kranjski gamsi odpravili na Veliki Javornik, najvišji vrh grebena Javornikov. Idejo za turo je organizator Jernej dobil v knjigi Meja na razvodnici, ki opisuje vrhove ob nekdanji Rapalski meji – zgodovinski meji med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo v obdobju med svetovnima vojnama.

Začetek poti
Jutro je bilo pobeljeno s svežim snegom, spremljal pa nas je močan veter. Na pot se nas je podalo enajst članov društva. Začeli smo po položnejšem delu poti, kmalu pa smo naredili kratek ovinek do mejnega kamna Rapalske meje. Čeprav je Tomaž sprva nejevoljno pripomnil, da ima doma za hišo “ogromno teh kamnov”, je navdušenje kasneje prevladalo – najdeni kamen je namreč eden izmed glavnih, zaradi česar je še posebej velik in vreden ogleda. Tudi uporaba namenske aplikacije za iskanje koordinat je poskrbela za dodatno doživetje.

Vzpon
Po ogledu kamna smo se usmerili navzgor po izrazito strmi poti. Sneg je bil globok in pot smo si pogosto morali utirati sami. Hladen veter in zibanje zasneženih smrek sta ustvarjala pravo zimsko vzdušje, Škripanje tal pod nogami in občasni sunki burje pa so vzpon spremenili v majhno pustolovščino. Družbo sta nam delala razigrani Kožušček in ubogljiva Žana, ki sta s svojo energijo popestrila dan.

Na vrhu Velikega Javornika
Vrh, obdan z gostim gozdom, žal ni ponudil razgledov. Edina “zunanja povezava” – radioamaterska postaja – je bila ravno tisti dan zaprta. Na vrhu smo se zadržali le kratek čas, toliko da smo obuli verige, nekaj popili in pojedli, naredili par fotografij ter zaradi mraza hitro začeli sestop.

Fotografij na izletu nismo posneli veliko, saj je bilo prstom v rokavicah težko kljubovati ostri zimi. Tudi Špela, sicer zelo zagreta fotografinja, je tokrat telefon uporabila le redkokdaj, kar pove veliko o temperaturi.

Dogodki med potjo
Matevž je bodočemu vodniku Jerneju posredoval koristne povratne informacije glede organizacije ture. Izpostavil je, da naj bo opis poti čim bolj natančen in presenečenj čim manj. Verjamemo, da bo bodoči vodnik to upošteval pri naslednjih turah.

Prišlo je tudi do manjšega incidenta: planinki z nagajivo kapo z dvema cofkoma je nenadoma postalo slabo. Na srečo smo imeli v ekipi izkušene bolničarke Jasmino, Sabino in Špelo, ki so hitro ukrepale. Ob pomoči koščka čokolade, coca-cole in toplih suhih rokavic se je stanje hitro izboljšalo in tura je nemoteno stekla naprej.

Zaključek ture
Po vrnitvi v dolino smo se sprehodili še do naravnega mostu v Rakovem Škocjanu. Turo smo zaključili v piceriji v Uncu, kjer smo opravili še analizo izleta. Kožušček je s svojim obilnim naročilom nedvomno dokazal, da je bil izlet uspešen – čeprav se mu je hkrati mudilo domov.

Bodoči vodnik je naposled ugotovil, da je vodenje precej lažje, kadar imaš ob sebi motivirane, iznajdljive in vztrajne planince – ter Petro, ki vedno zanesljivo zapira skupino in skrbi, da prav vsi varno pridejo na cilj.

Nazaj na seznam