Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Po dolgem času ena zelo zahtevna tura. Program Letos na Triglav smo zaključili in zato imamo sedaj vodniki čas, da izpeljemo tudi kako društveno turo. Tokrat smo se podali v Julijske Alpe, v svet nad dolino Vrata.
Že sredi septembra smo, pa nam vreme še kar dobro služi, z lepimi dnevi kot tudi z toplimi sončnimi žarki. Res, četudi jesen trka na vrata, je blagor, da so še topli dnevi…
Ampak pustimo vreme, o tem lahko kasneje. Tokrat smo se podali v bližino očaka Triglava, vseskozi smo ga gledali z vseh strani, vseh doseženih vrhov. Cmir je bil naš glavni cilj, da osvojimo. Začeli smo seveda v Vratih izpred glavnega parkirišča v bližini Aljaževega doma.
Tokrat smo se podali po Tominškovi poti, katera je bila lansko leto obnovljena tudi s strani markacistov našega društva. Lepa in urejena pot, primerno varovana in tudi označena. Še pridemo. Seveda marsikdo v teh dnevih rine na najvišji vrh. Na poti smo srečali tudi kolege iz Makedonije, večja skupina z enim ciljem, na Triglav. Ampak naša pot ni šla proti njemu…
Na razpotju pod Begunjskim vrhom smo zavili proti Staničevem domu. Za nekatere že drugi obisk ta teden, nekateri pa mogoče prvič. Nič ne de, postopili do doma in si privoščili kavico, čaj ipd. Pavza je bila na mestu. Vmes je sicer skalil mir helikopter, ki je odvažal smeti, take in drugačne. Seveda se lahko ob tem omeni, da je sam dom bogatejši za nova okna. Čedno in primerno, v teh časih, ko se dnevi krajšajo, bo domu koristilo, da se ne ohladi prehitro.
Konec pavze in sledila je prva postaja. Begunjski vrh je oddaljen le 20 minut hoje in je čudovit razglednik nad Staničevim domom. In bili smo precej hitro na vrhu. Vreme zares čudovito z nekaj sapice vetra, mogoče tudi sunkom sem ter tja.
Vrh brez križa, kup kamenja na kupu in skrinjica. Razgled na vršace naokrog, najvišje od blizu in daleč. Kratko, a sladko, povratek po isti potki, ampak ne proti domu. Rahlo sekanje poti, da smo prišli na markirano pot do Cmira. Le ta je bil oddaljen uro in pol hoje stran.
Če je bil vzpon na Begunjski vrh kratek in lahek, slednji ni bil… Pot je šla nad dolino Za Cmirom. Nad dolino se dvigata grebena Rjavčevih glav ter Cmira na levi in greben Vrbanovih špic na desni. Mogočni vrhovi, vsi nad 2000 metrov visoki. Svet je tu precej skalnat, že mogoče surov, ampak če imaš srečo, lahko ujameš utrinek kakega gamsa, ki lenari ali divja, kake gorske rožice še med travami, ki vztrajajo ali pa kak kamen v obliki srčka, te pa vsi radi iščemo.
Greben do vrha Cmira je zares zanimiv kot je dinamičen. Na trenutke je spominjal na greben Košute v Karavankah, na eno stran trave in skale pod ne tako hudim naklonom, a na drugi pa odrezana stena v globine do same doline Vrat. Sledilo je prečenje Rjavčevih glav, gor in dol, spusti in vzponi po klinih in jeklenicah, da smo dosegli vrh Cmira. Rjavčeve glave še malo zelene, prijazne na pogled s planikami na poti, a Cmir popolnoma drugi svet, v skalo odet, kot police naložene po plasteh, kot da bi bil v sorodu z Mojstrovkami.
Vrh pa zopet obložen s kupom kamenja, ki naznanja, da je to vrh ter poleg skrinjica. Le da tokrat ni bilo več popolnoma čisto na nebu in naokrog. Sonce je svetilo skozi oblake in meglice. Rjavina odeta v megle, Triglav se je začel zakajati, Križ, Stenar, Škrlatica in ostali med oblaki. Toliko vsega, da je bil vseeno užitek opazovati naše domače gore.
A ker vrh ne ponuja stalnega bivališča, smo krenili nazaj, po isti poti grebena do razglednika na dolino pod Begunjskim vrhom. Sonce je in ni božalo, a nam je bila senca tudi všeč. A nedaleč stran v daljavi pa velike množice, ki rinejo na vrh Triglava, mi pa imeli cel svet le zase. Od Staničevega doma do Cmira smo srečali mogoče le par planincev, ki si upajo hoditi tudi po drugih vrhovih okrog najvišjega očaka v Sloveniji.
Sestop je potekal po brezpotju in ne po markirani poti. Treba je bilo priti nazaj v dolino in povratek po Tominškovi ni kaj prida za sestop, zato smo ubrali pot Za Cmirom. Pot poteka po dolini med Cmirom in Vrbanovimi špicami in v večini je skalnata, le vmes nekaj borovcev ter macesnov.
Sam sestop gre pa pod Cmirom in Nad Kuhinjo špico po meliščih do gozda. Vmes so bili vrhovi v megli, vendar ne ves čas, saj so se trgale megle in ponujale čudovito kuliso, ki jo zna izvesti le narava. In skozi čas smo dosegli dno. Le še nekaj korakov stran do avtov in tako uspešno zaključili zares čudovito turo.
Živela gora in življenje, saj ti dve predstavljata smisel za slehernike, ki osvajajo več kot le fizični svet.
Nazaj na seznam