Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
V predzadnjem tednu meseca julija sva dva člana PD Kranjskih gamsov (Damjan in Mitja), skupaj še z osmimi prijatelji, osvojila pet tisočaka na vzhodu Turčije – Ararat (5137 m). Gora je poznana predvsem po biblijski zgodbi o Noetovi barki, ki naj bi obstala na njenem vrhu po veliki poplavi na zemeljski obli.
Celotno potovanje je potekalo devet dni, od tega je bilo pet dni vzpona in sestopa iz vrha gore, ostalo časa je bilo rezervirano za oglede okoliških znamenitosti in Istanbula.
Potovanje na vzhod Turčije, je potekalo z letalom z Brniškega letališča preko Istanbula do skrajnega vzhoda Turčije, natančneje do mesta Igdir od koder se prvič uzre ta ugasli, speči vulkan sredi prašnato skalne pokrajine.
Prvi pogled na Ararat
Transfer je nato potekal iz Igdirja s kombijem do mesta Dogubayazit, ki leži pod vznožjem gore na nadmorski višini 1600 metrov in je izhodišče za najlažji vzpon na vrh. Še isti dan sledi nastanitev v hotelu, kratki ogled mesta in okolice, na večer pa pogovor z lokalnim vodnikom, glede samega vzpona, sestopa, opreme in ostalih zadev, ki se potrebujejo za tako 5-dnevno turo. Še zadnji tuš in spanje v zelo udobnem hotelu.
Ararat iz mesta Dogubayazit
Hotel v Dogubayazitu
1. dan – ponedeljek
Po obilnem samopostrežnem zajtrku, nas s kompletno opremo poberejo pred hotelom in sledi vožnja, sprva po asfaltni cesti, kasneje po nekaj slabšem makadamu, do izhodišča pri vasi Cevirme na višini 2200 metrov. Tu se večina naše opreme (ta veliki nahrbtniki) naložijo na konje in mule, ki nas spremljajo do tabora I kot tudi kasneje do tabora II.
Z malimi nahrbtniki tako krenemo proti taboru I. Dva lokalna vodnika nas spremljata ves čas (eden na čelu kolone, drugi zadaj). Pot do tabora I, ki leži na višini 3400 metrov, je precej položna in tehnično nezahtevna. Vreme je idealno, ni prevroče, konstanto pa vleče veter, ki sicer na tej nadmorski višini še ne dela kakšnih preglavic. Po dobrih štirih urah pridemo do tabora I, kjer nas že čakajo postavljeni spalni šotori za dve osebi, ter večji šotor za jedilnico in druženje.
Ta tabor je postavljen samo za nas, ostali tabori za druge pohodnike so razpostavljeni na podobni višini eden od drugega narazen kakšnih 500 metrov. Nekoliko se že čuti vpliv nadmorske višine, tako da je treba malce upočasniti tempo in korak pri vsakdanjih opravilih okoli tabora. WC je tu tudi postavljen, voda za osnovno umivanje pa je do tabora I speljana po cevi iz nekoliko višje ležečega snežnega jezika.
Tabor I je zares pravi luksuz. Popoldne tako izkoristimo za raznorazne družabne igre, debate in kasneje za obilno večerjo, ki nam jo pripravi spremljevalno osebje. Ti kuhajo tako za sebe kot za nas in moram pohvaliti, hrana je zares odlična. Vedno imamo na voljo tudi dovolj toplega čaja in pitne vode. Sledi prvo spanje na višini 3400 metrov.
Šotori sicer niso ravno v najboljšem stanju, predvsem so moteče zadrge, ki se ne dajo popolnoma zapreti, zatesniti, tako da včasih veter »uhaja« tudi v notranjost šotora. Pomembno je imeti dobro spalno vrečo. To prvo noč spim zelo dobro in se zjutraj zbudim v krasno jutro z optimizmom in nasmehom na obrazu.
Vožnja do izhodišča pod goro
Izhodišče Cevirme na višini 2200 metrov
Proti taboru I
Živalski svet
Živalski svet
Tovorjenje opreme na mulah in konjih
Tabor I na višini 3400 metrov.
WC
Kuhinja
Hrana v taboru I
2. dan - torek – aklimatizacijska tura.
Po zajtrku zjutraj se z malimi nahrbtniki odpravimo proti taboru II na višini 4150 metrov. Pot se sedaj nekoliko bolj vzpne, a še vedno strmina je zanemarljiva, saj jo lahko premagajo tudi konji ter mule z opremo. Steza je narejena in dobro vidna, je pa veliko prahu v zraku, tod ni deževalo očitno že kar nekaj časa.
Tempo hoje je potrebno kar upočasniti, občutijo se že določeni znaki nadmorske višine (pri meni nekje na 3800 metrih rahel glavobol, ki pa še isti dan pri sestopu izgine). Pomembno je tudi, da se konstantno zaužije dovolj tekočine. Po slabih 3 urah dosežemo tabor II nekje na višini 4150 metrov.
Počitek v taboru II in nato popoldanski sestop nazaj v tabor I, kjer sledi večerja. - Spanje v taboru I. Ponoči piha nekoliko močnejši veter, ki ponovno sem ter tja vdira v notranjost šotora. Spim tokrat precej slabo, verjetno se zbudim vsaj 10x ponoči.
Nekje na 3500 metrih se pot postavi le nekoliko bolj navkreber
Že vidni tabori II na višini cca 4150 metrov
Tabori na tej višini so precej skupaj
Pod Araratom na višini 4150 metrov, 2 dan
3. dan - sreda
Zbudim se v nekoliko slabšem stanju, vendar je vse v mejah normale. Po zajtrku se podrejo šotori, mi pa spakiramo ta velike nahrbtnike, le ti se naložijo skupaj z šotori in ostalo opremo na konje ter mule.
Z malimi nahrbtniki zagrizemo ponovno v klanec po isti poti kot prejšnji dan do tabora II na višini 4150 metrov. Tokrat potrebujemo za enako pot kot včeraj morda kakšne pol ure več. Sledi daljši počitek v taboru II ter večerja. Spremljevalno osebje postavi šotore za spanje in en večji šotor, ki je hkrati kuhinja in jedilnica. Wc-ja tu zgoraj ni, potrebno je poiskati ustrezno mesto za prvim večjim kamnom, kjer se lahko »skriješ« in opraviš potrebo.
Nekateri šotori so postavljeni na dokaj neravnih mestih, saj tu ni veliko prostora,tako so tudi ostale skupine pohodnikov tik zraven nas, ki pa nas neprestano zamenjujejo za Slovake. Pred taborom izobesimo zato našo zastavo. Belo, modro rdečo s Triglavom v grbu. Ja, nismo Slovaki, iz Slovenije smo!
Zvečer še zadnji napotki od obeh lokalnih vodnikov, ki nas bosta kakopak spremljala do vrha in nazaj. Razdelijo nam tudi dereze, vse skupaj nato spakiramo v tiste naše »male nahrbtnike (30-40l)« s katerimi bomo naslednji dan romali gor.
Spanje v šotorih na 4150 metrov višine. Veter se začuda ponoči umiri, pa tudi mraza ni. To kratko noč nisem zatisnil očesa, preveč stvari se mi je podilo po glavi. Mitja, s katerim si deliva šotor v taboru II, zaspi morda za kako dobro uro ali dve.
Večji šotor v taboru II (kuhinja+jedilnica), zunaj plapola naša zastava
Z rahlim naklonom postavljen spalni šotor, zadaj mali Ararat (3896m)
4. dan - četrtek - dan za vrh
Vstajanje ob enih zjutraj. Okoli šotora kolovratim že pol ure prej. Brez spanca se počutim zelo dobro, pravzaprav se mi zdi bolje da nisem zatisnil očesa, saj nekateri, ki so spali tisto uro ali dve, malce tarnajo nad nekoliko slabšim počutjem in glavobolom. Čaka nas zajtrk, čaj, kava in odhod ob dveh zjutraj še v popolni temi s čelnimi svetilkami na glavi proti vrhu.
Pot proti vrhu je sorazmerno enostavna, sem ter tja je potrebno prijeti se tudi za kakšno skalo. Tempo je bolj počasen, oziroma prilagojen ustrezni nadmorski višini. Ob 4h zjutraj se že dani. Veter se giblje okoli 40 km/h, občutek mraza je tam nekje -15. Par plasti oblačil, dobre rokavice, topli pohodni čevlji ter tople nogavice - pa se da. Nekje na 4900 metrih se prične sneg, tu si nataknemo dereze.
Naklon do vrha od tod ne presega 25 stopinj. Ob 7h zjutraj smo tako na vrhu. Kompletna ekipa. Po dvajsetih minutah na vrhu (kjer smo popolnoma sami,kljub temu, da je ta dan romalo gor še vsaj 100 duš) sledi precej hitrejši sestop do tabora II in malce kasneje še do tabora I na 3400 metrov. Večerja. Spanje v šotorih v taboru I.
Nočni pohod proti vrhu
Večkratni, krajši postanki do vrha
Pogled nazaj, navzdol
Piramidasti odsev, sence Ararata v dolini
Poslednjih dvesto metrov je snežene podlage, vrh se že vidi na desno
Kopasta planota tik pod vrhom
Zares počasi gor
Zadnji metri pod vrhom
Avtoportret na 5000 metrih
Dva »gamsa« na vrhu Ararata
Tabla Ararat na vrhu z gamsovim ovitkom :-) mimogrede kaže napačno višino, uradna meritev vrha je 5137m
Pogled proti dnu
Sestop z vrha
Cvetje pod Araratom
5. dan. Petek
Po zajtrku v taboru I je na vrsti pospravljanje opreme, pakiranje ter nato sestop do izhodišča pri vasi Cevirme na višini 2200 metrov. Povratek v mesto Dogubayazit, kjer nemudoma sledi iskanje trgovine s pivom, ki jo kakopak tudi najdemo, a to je že druga zgodba.
Za zaključek. V kopnih razmerah skoraj do vrha, velja Ararat za tehnično nezahteven vrh. Oteževalni dejavnik je tu kakopak le nekoliko višja nadmorska višina in posledično morda spanje v šotorih na taki višini. Ob pravem vremenu (mesec julij-stabilno vreme) je vrh sorazmerno lahko dosegljiv in ne zahteva kakšnih predhodnih ekstremnih kondicijskih priprav. Nama z Mitjem, kot tudi ostalim udeležencem, je vreme na gori služilo prav vseh pet dni, kar je seveda tudi ključnega pomena za uspešnost pri taki odpravi na vrh.
Damjan Jakopič
Nazaj na seznam