Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Lepo vremensko napoved smo včeraj izkoristili za še eno našo EKO turo z vlakom, tokrat na Severno Primorsko.
Jutranji vlak, ki pelje iz Ljubljane v Novo Gorico, je bil tokrat naše zborno mesto. Vsak na svoji postaji smo poskakali na vlak, ki nas je po zgodovinski Bohinjski progi, skozi najdaljši železniški predor pri nas, popeljal do železniške postaje Plave, kjer je bilo izhodišče današnje ture.
Naš prvi vmesni cilj je bila vas Vrhovlje, do katere smo imeli na izbiro dve poti, prva večinoma po asfaltni cesti, druga pa po neoznačeni, strmi poti po grebenu, ki se začne malo za cerkvijo svetega Ahaca. Seveda smo izbrali slednjo.
Na začetku poti smo se na kratko ustavili pri grmu bodeče lobodike, o kateri nam je nekaj besed povedala naša varuhinja gorske narave Jasna.
Ker pot ni označena, smo višje, pri prečenju potoka, zavili desno (namesto naravnost v strm klanec), kar se je izkazalo za napačno odločitev, ker pot se je namreč kmalu končala v zatrepu grape, ampak smo se znašli in v dokaj razburljivem prečenju, po blatni strmini, prišli na pravo pot.
Ko smo opravili s kar strmo potjo po grebenu, smo naredili kratek postanek, da smo se odžejali in nadihali, nato pa nadaljevali do vasi Vrhovlje. Tam smo zavili levo, na gozdno cesto, ki vodi do začetka grebena Sabotina.
Ob hoji proti grebenu nas je ves čas obdajala lepa narava, travniki in cvetje, med drugim tudi čudoviti navadni pasji zob.
Malo pred začetkom poti po grebenu smo pri lovskemu domu naredili še kratek postanek, da smo v želodčke vrgli nekaj za energijo, ki bo potrebna za vzpon po grebenu, nato pa veselo odrinili.
Takoj po prihodu v gozd nas je na vseh straneh pričakala bodeča lobodika, našli pa smo med drugim, tudi divje šparglje in hmelj. Pot, ki vodi mimo ostankov I. svetovne vojne, nas je pripeljala na razgledno točko, kjer smo lahko neovirano uživali v razgledih na Sočo.
Malo višje smo se spustili nekaj metrov s poti in si šli ogledat še kaverne, v katerih smo se tudi malo ohladili, kajti temperature ob hoji po soncu na grebenu, so bile kar visoke.
Od kavern nas je čakala samo še pot, mimo vojaških rovov, do koče na Sabotinu. Tu smo imeli v načrtu kosilo, vendar pa smo si zaradi gneče in naše časovnice, da ujamemo vlak, privoščili, ob razgledu na Goriška Brda, le pijačo in hrano iz nahrbtnika, kar pa tudi ni bilo slabo.
Po pol urnemu postanku smo se odpravili na vrh Sabotina, kjer smo si vzeli čas za skupinsko fotografiranje ob prekrasnih razgledih vsenaokrog, nato pa nadaljevali proti ostankom cerkve sv. Valentina.
Od tu smo sestopili po strmi poti v Solkan, kjer smo lahko občudovali Solkanski most in nekaj minut pred prihodom vlaka, prišli na železniško postajo.
Bil je res en lep in zanimiv dan, saj smo se peljali po Bohinjski progi, spoznavali botaniko S. Primorske, zgodovino I. svetovne vojne in konec koncev naredili še lepo planinsko turo.
Pomanjkljivost takšne ture z vlakom je mogoče le ta, da nimaš časa na pretek, da bi se ustavil pri vsaki zanimivosti in si vzel čas za občudovanje le te, kajti si le vezan na vozni red. Hvala, vseeno naši Jasni za trud, da nas je vsaj malo podučila o rastlinah, mimo katerih smo večinoma "šibali" mimo. Nauk mogoče, da si naslednjič vzamemo še nekaj več časa :)
Hvala vsem za udeležbo in se vidimo na naslednjem dogodku.
Nazaj na seznam