Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Zjutraj se nas peščica članov društva zbere malo pred dogovorjeno uro na izhodišču naše ture, in sicer, na Vršiču. Sprva pogledujemo okrog sebe, nikjer nobene žive duše. Čemu tako? Napoved ni bila najbolj čedna si rečemo, verjetno zato in tako tudi zaključimo to debato. Pozdravimo se, rečemo še besedo dve, se preobujemo in nato počasi odkorakamo proti začetku naše poti.
Sprva se usmerimo proti Slemenovi špici. Pot se na začetku kar dobro povzpne, zato kaj kmalu po začetku hoje že pričnemo slačiti prve sloje oblačil. Ker napoved za popoldan ni bila najbolj blesteča, jo kar hitro ucvremo dalje. Hodimo v zmernem pogovornem tempu, si ogledujemo (kolikor je pač vidljivost dovoljevala) vrhove okrog nas in kmalu pridemo na preval Vratca. Tu si vzamemo malo časa, da se pljuča napolnijo s svežim zrakom in poskrbimo tudi za hidracijo, nato pa nadaljujemo desno proti Slemenovi špici. Tu se pot položi in kar nekaj časa hodimo po dokaj ravnem terenu. Vmes se megla tudi malo razkadi in pot nas poplača z razgledom na dolino Tamar.
Po koncu položnega dela poti nas čaka še zadnji strm vzpon in že smo na vrhu Slemenove špice. Tu se za hip ustavimo, si čestitamo in malo pofotografiramo, nato pa se spustimo malo nižje v zavetje, kjer si vzamemo kratek odmor za malico. Po malici sestopimo po isti poti nazaj do izhodišča.
Na izhodišču se sedaj usmerimo v drugo smer, in sicer proti Mojstrovki. Naš drugi vrh, ki smo ga obiskali, je bil Šitna glava. Sprva smo hodili po dokaj strmi poti direktno proti Mojstrovki, nato pa smo na delu, kjer se pot najbolj približa steni odvili desno in prišli na neoznačeno pot, ki pelje proti našemu drugemu vrhu. Na tej poti smo naredili kakšen postanek več, saj tu strmina skoraj da ne popušča in ker smo bili že rahlo utrujeni, so nam ti prišli še kako prav.
Razgledi so bili tudi na tej poti bolj redkost ampak veselja nam to vseeno ni vzelo in kaj kmalu smo prisopihali na vrh. Tu smo se najprej usedli kjer je bil prostor a kaj kmalu ugotovili, da če se premaknemo malo nižje nas veter ne bo nič prečesaval, zato smo to tudi naredili. Nato smo ob malici malo pokramljali a kaj kmalu prišli do skupne ugotovitve, da je počasi prišel naš čas za sestop.
Sestopili smo po isti poti in po slabi uri hoje prišli do našega izhodišča. Soglasno smo se odločili, da se skupaj premaknemo do Erjavčeve koče na Vršiču, kjer smo si eni privoščili kavico, drugi pa čaj. Ob srkanju kave in čaja smo skupaj združili malo vtisov s ture, a kaj kmalu je napočil čas, da si sežemo v roko in se skupaj veselimo naših naslednjih dogodivščin v objemu naših prelepih gora.
Do naslednjič, z goro naprej.
Nazaj na seznam