Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Končno smo jo dočakali prvo uradno dvodnevno turo v pet letni zgodovini društva in to v Kamniških Alpah. Lani so nam to turo odplavile poplave, letos pa nam bi jo skoraj odpral dež. Vendar smo se po premisleku odločili za plan B in turo prilagodili vremenu.
Tako smo proti izhodišču iz različnih smeri krenili proti planini Ravne in že pristop je otežen, ker popravljajo ceste še od lanskih poplav in počasi sanirajo posledice lanske katastrofe. V dežju smo se pripeljali na planino Ravne iz katere smo imeli namen kreniti ob 16. uri ampak smo malo zamaknili odhod, v upanju, da dež malo poneha.
Med tem smo se vseeno pripravili na turo, se oblekli in napolnili nahrbtike, ter se zaščitili pred dežjem kakor se le da. Počasi smo mimo pastirske koče na planini ubrali pot čez pašnik v gozd in proti planini Dolge njive. V zmernem tempu smo se z varnimi koraki po mokri podlagi dvigali na poti do Moličke planine. Kljub dežju je bilo vzdušje v skupini dobro in sproščeno (med potjo smo srečali samo malo morje močeradov in zgoraj na planini krave) ter po dobrih dveh urah, prekoDleskovške planote, le dosegli Moličko planino.
Pri Kocbekovem zavetišču na Molički planini nas je pričakal gospodar Tone in nas vse premočene od dežja sprejel v toplo zavetišče, kjer smo se najprej preoblekli in nato sedli za veliko mizo in si postregli s toplimi napitki, ki nam jih je pripravil Tone, nato pa smo vsi spraznili nahrbtnike in hrane, ter pijače je bilo skoraj za trikrat več, kot nas je bilo. Sledilo je prijetno druženje ob pogovoru in dobrotah na mizi. Dokaj kmalu smo se odpravili na spanje, ker nas je čakala naporna nedelja.
Zjutraj smo se prebudili v krasno sončno jutro (pravo nasprotje vremenu prejšnjega dne) in se po zajtrku najprej odpravili proti kapelici, od nje naprej pa proti planini Korošici oz. proti Mali Ojstrici. Malo hitrejša hoja nam je prišla prav saj smo plan dveh dni skoraj prenseli v en dan. Pod toplim soncem, smo po skalah, živo zelenih jasah in ruševju, v uri dosegli 2017 metrov visoko Malo Ojstrico in uživali v razgledih.
Po fotografiranju smo se spustili proti planini Korošici in se mimo ruševin pogorelega Kocbekovega doma ustavili v začasni postojanki in se okrepčali. Od tod smo se nato odpravili proti Lučkemu Dedcu, 2023 metrov visokem razgledniku,ki smo ga od koče dosegli po nadaljnji uri hoje po lepo speljani grebenski poti.
Na vrhu nas je ponovno čakala 360 stopinjska panorama razgledov, od Velike Planine, do Brane, Planjave, Velike Ojstrice in še naprej proti ostalim vršacem Kamniško Savinjskih Alp. Po zaužitih razgledih nas je čakal povratni spust do Moličke planine, ki je bil sicer nezahteven a v vedno večji vročini in sopari, bolj utrujajoč.
Na Molički planini smo imeli kosilo iz naših zalog, ki smo jih "morali" zaradi lažnih nahrbtnikov za nadaljevanje poti porabiti. Tonetu smo se zahvalili za njegovo gostoljubje in obljubili čimprejšnje ponovno snidenje in nadaljevali proti naslednjima dvema ciljema dneva.
No, kot je za Kamniške Alpe značilno, so se na začetku popoldneva začeli nabirati oblaki tako, da smo imeli na poti sončno in malo manj sončno soparno vreme, ki nas je spremljalo ob vzponu na Veliki vrh vežo in Veliko Zelenico. Na vrhu obeh vrhov, ki sta med seboj oddaljena le cca. 200 metrov, smo imeli dve različni situaciji, med tem, ko smo bili na prvem vrhu v megli, smo z drugega spet občudovali okoliško panoramo.
Na četrtem vrhu dneva je padla odločitev, da zaradi vročine, vremena in utrujenosti našega petega dvatisočaka dneva (Moličko peč) izpustimo in se vrnemo na naše izhodišče, Planino Ravne.
Sledil je še dve urni sestop do planine, med tem se je spet zjasnilo in vročina je spet pritisnila, vendar je sestop potekal brez posebnosti. Pri avtih smo ob pijači še analizirali prelepo turo in se strinjali, da je treba kaj takega čim prej spet ponoviti. Polni pozitivnih vtisov in spominov smo se odpravili proti domu.
poročilo pripravil: Aleš T.
Nazaj na seznam