Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Vremenska napoved ni bila ravno vzpodbudna, ampak "Ta'gajstni" gamsi, kot se naš odsek neuradno imenuje, smo se včeraj zjutraj, še v trdi temi, veselo zbirali na koncu Kamniške Bistrice.
Za trenutek je veseljačenje zamrlo, ko je ravno član, ki se je pripeljal od najdlje stran, ugotovil, da je doma pozabil nič drugega kot ... GOJZARJE! =O :/ :(
Ob pogledu na njegove športne copate smo seveda vsi vedeli, da bo tokrat, glede na predvidene razmere, tudi tako ljuba improvizacija popolnoma odpovedala.
K sreči se mene morda vzdevek "pr'pravlen na vse" ne drži čisto brez razloga, saj sem imel v avtu še rezervne gorniške čevlje. Kot po čudežu pa so sodelovale tudi višje sile [se pokriža in hvaležno skloni glavo, op. p.], tako da so bili le-ti, kot se je kasneje nesrečni Lovro izrazil sam; kakor uliti zanj. :) :) :)
Pa smo krenili ...
V soju naglavnih svetilk smo se zagnali v slavne Žmavcarje kot, da bi si zadaj pohodniško opremo že natikala sama smrt.
Priznam; že na čistem začetku sem se znojil kot konj, in spraševati sem se začel, če misli ostala šesterica s takim tempom nadaljevati vse dokler ne bi sončnega vzhoda ujeli kar na vrhu gore.
Pa se moji strahovi niso uresničili, in sonce nas je prvič pozdravilo že nekje na gozdni meji.
Do tja tudi o kakšnem snegu ni bilo ne duha ne sluha. Iskreno povedano; če bi me na tistem mestu prebudili iz kome, ne bi verjel, da smo sredi zime.
Tudi četa domačih gamsov (onih, štirinožnih), ki nas je prišla pozdravit višje, na Kotličih, je bila čisto nezimsko brezbrižna, čeprav se je tam že dalo čutiti padec temperature, okolica pa je postala bolj bleda ...
No, vseeno smo malo pred bivakom pod Skuto na svoj račun prišli tudi snežni navdušenci, in prav na hitro se je začelo "pikanje" s polno zimsko opremo.
Eni od deklet se je pri slednji nekoliko zalomilo, saj so ji nagajale dereze.
Najbrž malo to, zagotovo pa spremenjene razmere, ki so na trenutke postregle s pravimi snežno-ledenimi tuši, so botrovale odločitvi, da se nežnejši del družbe zadrži na toplem v bivaku, med tem, ko se bomo "korajžni desci" vseeno podali v epski boj z neusmiljeno naravo na poti do našega glavnega cilja.
.jpg)
.jpg)
Zadekani kot saharski Tuaregi smo izginili v belino.
Tokrat sem bil po daljšem času v hribih ponovno zelo hvaležen svoji elektronsko-tehnološki navdušenosti, ki je predhodno poskrbela za to, da sem imel na roki uro z več pameti kot njen lastnik, v žepu pa še pametnejši telefon z naloženimi zemljevidi PZS. Brez teh pripomočkov bi namreč v tisti megli in snegu kaj lahko zatavali. Dejansko smo se nekajkrat že nameravali obrniti, a za vsakim "samo še do tjale", se je nekako izkazalo, da smo na pravi poti. Glede na to, da ves dan nismo srečali žive duše (kdo pa še rine v takem ven?!), smo bili nemalo presenečeni, ko smo nad vrhom Turskega Žleba v daljavi opazili kar številčno skupino alpinistov pri sestopu.
Mi smo nadaljevali v levo in se kmalu znašli pri možicu na vrhu najnižje od Rink. Razgled je bil znanstvena fantastika. Mislim ... Sploh ga ni bilo. :) :)
... Zato smo jo kar urezali naprej. Na trenutke smo gaz dobesedno rezali, ja, ker je bila podlaga zaradi napihavanja zelo različna; v večini je tako lepo stabilno hrustala, spet drugje smo rili po snegu kot prašički po blatu.
Proti koncu je bila tudi izpostavljenost že kar velika.
Vseeno smo, po uspešnem izogibu nekaj večjih opasti, priplezali na osamljen vrh naše domače gore - ta'kranske Rinke.
Neverjetno, ampak tam se je začelo sramežljivo kazati tudi sonce. Nekajkrat se je nebo prav lepo odprlo, do modrine. Tudi veter se je počasi umiril, in kasneje nam je bilo kar malce žal, da nismo šli na vrh kakšno uro bolj pozno.
Dekleta, ki so medtem opravila vse nujne in nenujne "influencerske" dolžnosti, so nas, kot se za triumfalno vrnitev hrabrih pokoriteljev strmin spodobi, pričakala z vročo kavo, ob prigrizku pa smo se nato v ličnem, modernem objektku na Malih Podih prav prijetno zadržali. Škoda, da je bila nedelja in pred vrati nov delovni teden. Človek bi tam zgoraj kar malo .... pač ... bil. :)
Nazaj do avtomobilov smo se vrnili srečno. Kljub temu, da je sneg med tem, ko smo bili mi v višavah, pobelil pot veliko globlje v dolino, in da se je pojavilo med sestopom še nekaj tipičnih težavic s krči, to sploh ni več moglo pokvariti vtisa. Tudi strašljivi zvoki nekakšnih podorov, ki smo jih dvakrat zaznali (kasneje pa tudi opazili ogromno sveže odprto skalno "rano", ki bi bila morda lahko povezana s tem) niso skalili zadovoljstva.
Pa naj še kdo reče, da včasih ni vredno iti v gore tudi, če vremenska napoved ne obljublja ravno "šajbe" ... Če je varno, in z ustrezno opremo, predvsem pa dobro družbo, je lahko vedno fajn.
Do naslednjič ...
Z goró naprej!
Nazaj na seznam