Tolsta Košuta

• Objavljeno: 27. jun 2025 ob 17:11
• Avtor: Skrbnik

Praznik med tednom in to dela prost dan, kaj želiš še lepšega. Zato smo se gamsi odpravili v hribe, točneje v Karavanke, na skrajni del grebena Košute. Dan je bil čudovit, jasen in topel.

Zjutraj zbrani na izhodišču pod planšarijo smo se odpravili v višave. 11 nas je bilo izbrancev, ki so želeli dan preživeti v družbi planinskega društva. Pod vodstvom vodnika Andreja smo se podali čez planini Dolga njiva do državne meje, kjer smo občudovali občestvo Jezerskega od daleč ter najvišje Grintovce v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ampak že takoj na začetku nas je presenetila gruča krav v gozdu, zato smo previdno stopali mimo njih in nato na odprto.

Na planšariji Dolga njiva je bilo še mirno, le živali so se oglašale. Kratka pavza in približal se nam je osliček, ki je firbcal, kaj delamo. Da se ne ohladimo takoj, čeprav je v senci bilo zares prijetno, smo odšli naprej po slabi kolovozni cesti in vse višje se je cesta spremenila v pešpot.

Začelo se nam je odpirati, na levo strmi vrhovi grebena Košute, na desno Plešivec, po katerem tudi poteka državna meja. Čez travnike, polne cvetja, smo občudovali naravo okrog nas. Na razgledni točki smo se nagledali avstrijskih hribčkov in dolin, v daljavi je pela tudi motorka, nato pa v strm klanec.

Pot na Tolsto Košuto je sorazmerno kratka, ampak zadnji del se strmo dvigne in nas, če ne poznamo tu, kar preseneti, kot je nekatere, ki so prvič pristopali. Vendar z nekaj postanki smo vsi uspešno osvojili najprvo Vzhodni vrh Tolste Košute. Ker pa ni le en vrh z istim imenom, smo šli še na Zahodnega, kjer nas je čakal tudi iz kamenja narejen srček v travi. Pogled je segel čez Oblič in Gamsovke do najvišjega, do Košutnikovega Turna in v Avstrijo, kjer se je strmo spuščalo. Veter je rahlo pihal in bilo je prav prijetno, le muh nismo rabili, ko so nas potrpežljivo obletavale.

Tolsta Košuta ne ponuja krožne ture razen za tiste, ki si drznejo prečiti zahteven teren brezpotja do Turna, zato smo šli nazaj po isti poti, kot smo prišli gor. Vročina se je stopnjevala in senca je bila več kot dobrodošla za vsakega. Na povratku do planšarije je bilo precej vrveža, ura pa še ni bila poldne.

Ujeli smo še zadnje runde kislega mleka, poleg pa morajo biti obvezno žganci s svinjskimi kokicami. In povrhu smo dobili še mizo v senci. Z nekaj koraki smo bili že pri avtu in z lepimi spomini odšli nazaj v deželo Kranjsko.

Nazaj na seznam