Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Za novoletni dan sem si želel nekam, kjer ni obljudeno, ker po vseh teh praznikih bo prav prišlo nekaj miru. Tako sem se odločil, da grem pogledat proti najlepšemu vrhu Martuljške skupine Špiku.
Po (resnično) prekratki noči in preobilni večerji (brez alkohola, drugače mi tudi na misel ne pride takšna tura) zaradi katere sem imel še dolgo občutek, da nosim kegljaško kroglo v trebuhu ☺, sem se odpeljal proti izhodišču, ki je bilo pri mostu čez reko Pišnico. Ker so me izkušnje naučile, da je pozimi na poti skozi Kačji graben lahko zelo mraz, si najprej v čevlje vtaknem grelnike, ki so resnično polepšali celotno izkušnjo, kajti mraz je kar bil, sploh ko stojiš do kolen v snegu.
Ko se opremim štartam še v temi po cesti proti Krnici. Cesta je ledena. Po dobre pol ure hoje pridem do razpotja za Kačji graben. Tukaj pa se začne pridobivanje “višincev”. Na strmem delu in skokih za hudournikom je nekaj ledu in snega, zato je bil potreben pazljiv korak.
Višje v gozdu se začne snežna podlaga debeliti. Gaz je bila narejena, vendar brez svežih stopinj. Pri varovanih skokih v začetku ruševja, mi je bilo žal, da nisem že nadel derez, zato jih nadanem takoj, ko sem nad njimi (pri sestopu sem imel dereze skoraj do hudournika).
Moje najboljše prijateljice :)
Pot oz. gaz se po teh skokih hitro izgubi oz. je zelo slabo sledljiva. Snega tukaj že nekaj deset cm. Kmalu mi postane jasno, da se vzpenjam po bistveno drugačni poti, kot ponavadi in kot pelje tu letna pot, vendar vseeno nadaljujem. Bili sta tudi dve sledi turnih smučarjev, zato sem se držal njih in na delih gazil do kolen, nekje celo do riti.
Utiranje poti med ruševjem
Med utiranjem poti pogledujem proti ostenju Frdamanih polic, kjer je veliko plazovine iz vseh smeri, na drugi strani pa v ostenju Pogorele glave še nič. Med postankom opazujem sneg v tem ostenju in opazim veliko razpok, ki nakazujejo, da se bo sneg kaj kmalu odpeljal proti dolini, zato letna varianta trenutno odpade oz. je zelo nevarna, vsaj dokler se plazovi ne sprožijo. Tukaj se mi začne tudi porajati vprašanje, kako je s plazovi višje.
Plazovine pod Frdamanimi policami
Nevarno nad letno potjo
Tudi sneg po katerem sem gazil še nekaj sto višinskih metrov po mojem mnenju ni stabilen, zato sta ta dva podatka, poleg neprespane noči in “kegljaške krogle” pripomogla k odločitvi, da obrnem in se varno vrnem v dolino.
Pogled na Špik
Sestop je bil hiter, ker je sneg skorjast, spodaj pa suh. Po nekaj minutah sestopa prileti iz smeri Kranjske Gore helikopter z gorskimi reševalci. Pred vstopom v gozd naredim postanek in opazujem reševanje. Kasneje preberem, da se je zaplezala planinka na Mali Mojstrovki, v Butinarjevi grapi.
Reševanje v MM (pikica na približani sliki je helikopter)
Po vsem tem sem bil vesel za svojo odločitev. Dan je bil vseeno prekrasen. Užival v naših prelepih gorah v miru, srečal nikogar in tudi silvestrsko prenajedanje sem uredil.
Lepotec Špik, midva se pa še vidiva, vem da ne boš šel nikamor ☺
Srečno in varno 2020 želim vsem!
Nazaj na seznam