Nalagam

Prosimo, počakajte...

Blog
PD Kranjski gamsi

Zadnji preizkus v programu LNT 2020: uspešno opravljeno!

  • Objavljeno: 17. sep 2020 ob 07:32
  • Avtor: Skrbnik

Pred nami je bil veliki finale programa Letos na Triglav 2020. Udeleženke smo ga v želji, da bi bile čim bolje pripravljene (= naspane), začele že dan prej, v ponedeljek, 14. septembra. Pridružil se nam je član Kranjskih gamsov Gašper, ki nam je delal družbo na vseh turah od začetka letošnjega programa.

Najmlajša med nami nas je s kombijem odpeljala v Kovinarsko kočo v dolini Krma. Potem ko smo se še malo podružili, nasmejali in se »psihološko« pripravili, smo poskusili čim prej zaspati – budilka je naslednje jutro namreč zazvonila že ob treh.


Prihod do Kovinarske koče

Po kratki vožnji smo se na izhodišču sestali še s preostalimi petimi gamsi – poleg dveh članov društva in našega vodje Bojana nas je tokrat spremljal še Jože, prekaljen gornik, mentor in inštruktor planinskih vodnikov.

Na pot smo se odpravili deset minut pred dogovorjenim štartom (v programu LNT smo se res ogromno naučili, med drugim točnosti 😊). Zakorakali smo v gosto temo in si osvetljevali pot z naglavnimi svetilkami; skoraj »prazna« luna nam ni bila v nobeno pomoč. Po začetni ravnini smo stopili v gozd in se začeli hitro vzpenjati. Za nekaj minut smo postali na Bikovi jasi (tako smo jo poimenovali, potem ko nam je Bojan slikovito opisal svoje bližnje srečanje s podivjanim bikom nekaj let prej), malo zadihali in občudovali nebo z luninim krajcem in zvezdami.


Postanek pri Prgarci

Potem pa naprej v hrib do pastirske koče Prgarca, kjer smo imeli prvi zaresni postanek in nekateri tudi malico. Čeprav je bila še noč, se je že razločno zarisal prelep razgled na vrhove, ki obdajajo Krmo. Pot se je še naprej strmo dvigala in hitro smo pridobivali višino. Iz gozda smo stopili na odprto. Dobre tri ure in pol po štartu se je le začel dan in vsi smo ostali brez besed ob lepoti barv, ki nam jih je pričaral sončni vzhod – »razgled za milijon dolarjev«, kot mu pravi Bojan.

Zdaj, ko smo se v dnevni svetlobi lahko ozirali naokrog, ne več le pod noge, smo kar pozabili, da se »matramo« v breg. Bojan in Jože sta nam sproti kazala bližnje in daljne vrhove ter različne planinske poti, da bi imeli malo več orientacije, kje se gibljemo. Vmes nas je očaralo srečanje z družinico radovednih in prav nič boječih kozorogov... Potem se je vendarle »zbudila« tudi naša radijka Anja, najbolj zgovorna med vsemi udeleženci, saj smo že čakali njene zabavne zgodbice…

Tako smo skorajda mimogrede prispeli do table »Kredarica pol ure«. Vsi smo bili resno presenečeni: le kdaj je minilo teh nekaj uric? In ob osmih že pili kavo v Triglavskem domu na Kredarici.

Kar hitro smo se opremili s plezalnimi pasovi, samovarovalnimi kompleti, čeladami in plezalnimi rokavicami ter se lotili še zadnjega dela naše poti – vzpona na Triglav. Na poti do Kredarice smo bili skoraj sami, tu gori pa k sreči tudi ni bilo pretirane gneče (za turo je bil izbran torek prav z namenom, da bi se ji izognili), zato smo pohiteli, da čim prej pridemo na cilj.

Kljub temu nam ni šlo več tako hitro, prepenjanje vponk po jeklenicah, plezanje in dvosmerni promet vendarle zahtevajo svoj čas. Vendar nam je uspelo, in na vrh smo prispeli zelo zadovoljni in z občutkom zmagoslavja. Sploh tisti trije med nami, ki nam je to uspelo prvič. Po skupnem in posamičnem slikanju si je Gašper posebej vzel čas in nam trem organiziral krst.

Po dobri urici na najvišji točki smo se prek Malega Triglava spustili nazaj do doma na Kredarici. Po malici smo se z urnim korakom odpravili navzdol – zelo motivirani, da čim prej varno pridemo v dolino. Presenetili smo celo našega Bojana. Ob petih smo vsi nasmejani res zagledali avtomobile in si čestitali za odličen tempo in osvojenega Očaka. Sploh nam, ki smo bili prvič, se je zdelo skoraj neverjetno: vzpon na Triglav smo si predstavljali kot nekaj »resnega«, težkega, zahtevnega, nam pa je minil skoraj neopazno, saj smo uživali prav v vsakem koraku, lepotah razgledov okrog nas, druženju in smehu.

Verjetno lahko rečemo, da smo program Letos na Triglav 2020 uspešno zaključili. Sicer pa ni prav nič čudno – Bojanov program tur je zasnovan izredno premišljeno. Udeleženec programa s posameznimi turami postopoma pridobiva najrazličnejše teoretično znanje in praktične veščine, kondicijo in moč. S spodbudami Bojana in soudeležencev pa premaga še morebitne notranje ovire – strah in dvome 😊. In na koncu je za vzpon na Triglav v enem samem dnevu goden tudi nekdo brez kondicije in hribolazniških izkušenj, ki se je na začetku leta še najbolje počutil na kavču … Je pa en ključni pogoj: mora slišati klic gora!

Povzetek:
9,5 ure hoje, 13 ur skupaj s postanki, 1934 m višinske razlike, 25 km, pa čeprav samo 4–5 ur spanja (za nekatere še manj).

Ekipa LNT 2020 se Bojanu iskreno zahvaljujemo za super, poučno, varno in požrtvovalno vodenje. Ogromno smo se naučili, in to ne le o hoji v gore, zraven pa smo se tudi zelo zabavali in postali zelo uigran tim. Kar pogrešali bomo naše skupne sobotne podvige. Ampak se že veselimo novih tur!

Avtorice: šesterica udeleženk programa LNT 2020

Nazaj na seznam

Spletna stran PD Kranjski gamsi uporablja piškotke za zagotavljanje najboljše možne spletne izkušnje.

Razumem