Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Minuli konec tedna smo izvedli planinski tabor v Bavšici, Alpski dolini med vrhovi Loške stene ter grebenom Bavškega Grintavca in Svinjaka, v planinskem učnem središču Planinske zveze Slovenije. Ker PUS Bavšica lahko sprejme kar veliko skupino, smo tabor izvedli skupaj s Chera hiking ekipo.
Večina se nas je zbrala že v petek popoldne, proti večeru, vendar so nam nedavne padavine precej zagodle zadevo in nam poplavile cesto do hiše, kjer smo bili nastanjeni, zato ni šlo drugače, kot da gremo tja po planinsko, peš, s prtljago in živežem.
Ko nas je bila večina zbrana, smo imeli nekak neuradni uvod, seveda smo se znotraj društva poznali, smo se pa tudi povezali med seboj iz obeh domov. Tu je bila tudi pripravljena večerja s strani Chere kot tudi ostali obroki in so se zares lepo potrudili. Bilo nas je kar lepo število, verjetno tam okrog štirideset udeležencev, s tem, da nekateri še niso prišli, nekateri so pa prišli le za en dan.
Sobota je bila namenjena turi. Plan je bil Bavški Grintavec, seveda je vreme botrovalo temu, da če ne gre drugače, se prilagodimo razmeram. Pot nas je najprej vodila čez tokrat mokre struge. Strmine so bile na začetku znosne, kasneje pa kar zajetne. Vmes smo večkrat prečili potok in morali biti precej previdni, da se nismo zmočili.
Prvi del je bil kar pester, nato smo prispeli do planine Bukovec. Na planini je lepo urejena lovska koča. Od tu naprej pa zopet po markirani poti do razcepa za sedlo Kanja in Vrš Ruš do Bavškega Grintavca. Naša pot je šla do sedla in čez. Žal je bil vrh vseskozi v meglicah in oblakih, zato smo ubrali alternativo na Veliki Zagorelec, ki je visok 2090 metrov in je s tem ponujal lep razgled blizu in daleč naokrog.
Povrhu nas je obsijalo še sonce, ki je le malo pogrelo tiste mrzle roke marsikoga na poti. Povratek je šel po isti poti. Sonce se je medtem skrilo in se ni več pokazalo. Do večera se je pooblačilo docela, nam pa ni bilo čisto nič hudega, saj smo imeli lepo turo. Nekateri so se podali tudi še na sosednji Šmihelovec in jo v dolino ubrali po drugi poti, brezpotju, ostali pa po isti.
Večer je minil v soju podelitve nagrad tečajnikom Chera hiking gorniške šole generacije 2023/2024. Inštruktorji so vsakega posebej lepo sprejeli in podelili nagrade, da pa ni bilo tako monotono, so pri vsakemu izpostavili kak spodrsljaj, prigodo, nezgodo ipd., da je bil večer še toliko bolj zabaven. Seveda po uradnem zaključku ni bilo konec vsega, saj so tudi tečajniki pripravili inštruktorjem presenečenja in vsakemu po svoje predali darila, nagrade in kako prijazno misel, na svojevrsten način.
Naslednji dan je bil za marsikoga kar težak, saj so imeli nekateri krajšo noč kot drugi. Seveda možnosti za hojo ni zmanjkalo. Medtem, ko se je večina podala na Koto 1313 pod Rombonom, skozi rove mimo utrdbe Hermann, so se nekateri namenili na prvotni cilj in to na Svinjak oz. Bovški Matterhorn. Tudi tokrat ni šlo brez vsem znane koze po kateri slovi Svinjak, tudi brez napadov ni šlo.
Tem je bilo opravičeno pospravljanje hiše medtem, ko drugim ne. Da je bilo vse še slajše, kar je ostalo živeža, je bilo potrebno ga prenesti nazaj do avtomobilov, saj voda še ni čisto upadla, kot bi si marsikdo želel. Ampak nekateri borci so jo pa le prečili.
Vikend je bil poln vsega in takih druženj si vsi lahko želimo, zato pa le na ponovno snidenje.
Nazaj na seznam