Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Tokratna tura na Begunjščico na letošnji dan državnosti nam jaz postregla s kar nekaj zanimivostmi. Tako smo bili priča preudarnosti, pogumu, na koncu pa tudi predrznosti - vse za dobro naših udeleženk in udeležencev, ter za tvorjenje primerne planinske kulture.
Žal so okoliščine nanesle, da se je ture udeležila le polovica vseh udeleženk in udeležencev. Nič za to, smo se imeli vseeno zalo lepo, saj nam je bilo vreme prav naklonjeno in kljub deževju preteklih dni ni bilo preveč soparno. Niti ni bilo prevroče, kljub temu da smo sedaj že zakorakali v poletje.
Skupina je tokrat že uporabila nekaj nove opreme, ki jo bomo potrebovali tudi pri našem obisku vrha Očaka - na vrsti je bila čelada in lučka - oboje je prišlo prav v tunelu, čelada pa tudi ob prečenju in spustih na začetku in v drugi polovici tokratne ture. V obeh primerih je sicer šlo za privajanje na opremo in spoznavanje dela z njo, a vsekakor je izkušnja tista, ki velja.
Sama tura je bila po mnenju udeležek in udeležencev lažja kot so si predstavljali. Mogoče je malo strahu in spoštovanja v njih vlilo ime dela poti, ki narekuje trpljenje, a se je izkazalo da se s primernim tempom, intervali in seveda sedaj že prisotno pripravljenostjo in vztrajnostjo lahko premaga tudi takšne predele. Vsekakor pohvale, saj smo Kalvarijo, pa tudi celotno pot do vrha prehodili v predvidenem času in brez težav, ki bi nas ustavile.
Na vrhu smo se naužili razgledov in se na podlagi neugodne vremenske napovedi preudarno odločili, da spustimo obisk koče na Robleku in se obrnemo proti koči na Zelenici. Grebenski del smo oddelali kar urno, nato pa smo prišli na preobrat in spremembo terena, saj smo se proti Zelenici vračali po severni strani Begunjščice, kjer smo morali premagati kar nekaj ovir. Potrebno je bilo tudi malo poplezati, kjer smo bili priča zajetni meri poguma! Mateja, še enkrat bravo in čestitke za premagan strah. Nato pa čez skalce in melišča, malo pod steno, malo čez ruševje in smo se naposled znašli na Zelenici, kjer smo si v koči privoščili takrat že kar zelo potrebno jedačo in pijačo, malo pa tudi proslavili Katjin rojstni dan.
Po okrepčilu pa še spust v dolino do izhodišča, kjer smo bili priča predrznosti. Planinska družina s skupino otrok se je odločila sestop iz Begunjščice opraviti čez Šentanjski plaz. Starše, ki so bili že na koncu melišča, oziroma na poti, smo opozorili na nevarnost takšnega početja, sploh ker so bili otroci še precej daleč stran sredi melišča. O nevarnostih povezanih s takšnim početjem ne bomo začeli, vseeno pa v premislek bralcem, kaj lahko vse vidimo “na terenu”. Kot skupina smo imeli nato pri spustu do izhodišča kar obširno debato o videnem, z zaključkom, da se strinjamo, da se takih dejanj vzdržimo.
Za konec še pohvala vsem petim junakom tokratne ture. Sedaj se že pozna, da je telo začelo “nadgadnjo”, glava pa sledi želji po pogledu iz Očaka. In hvala tudi Klemenu, ki je tokrat vskočil za pomoč pri vodstvu ture, tvoje znanje in dobra volja sta nas vse prijetno zabavali in ozavestili. Vsekakor, z goro naprej!
Za konec še pohvala vsem petim junakom tokratne ture. Sedaj se že pozna, da je telo začelo “nadgadnjo”, glava pa sledi želji po pogledu iz Očaka. In hvala tudi Klemenu, ki je tokrat vskočil za pomoč pri vodstvu ture, tvoje znanje in dobra volja sta nas vse prijetno zabavali in ozavestili. Vsekakor, z goro naprej!
Nazaj na seznam