Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Na dan, ko je bila večina oči Slovencev zazrta v zadnjo tekmo sezone smučarskih skokov v Planici ter v napoved močnega vetra, kjer naj bi sunki presegali 50 km/h, se nas je precej številčna zasedba PD Kranjski Gamsi zbrala v Dolu (v bližini hotela Kanonir pri Spodnjem Jezerskem) z namenom, da obiščemo Ženiklovec oz. Veliki Javornik ter Stegovnik, ki slovi po svojih naravnih oknih. Čeprav visokogorje vse bolj vabi množice, tu človek ostaja redka sled – le tih odmev korakov v širini gora.
Pot nas je sprva vodila po složno vzpenjajoči se makadamski poti skozi dolino Dol, kjer so nas spremljale še sveže rane vetroloma, ki je tod lomastil le nekaj dni poprej. Po krajšem postanku smo zagrizli v strm breg, ki ga je tu in tam presekal kolovoz. Z naraščajočo višino je sprva kopna steza vse bolj prehajala v zasneženo belino, pot pa smo si morali z vztrajnim gaženjem utirati kar sami.
Na Javorniškem prevalu smo si v zavetrju, skriti pred neusmiljenimi sunki vetra, privoščili kratek, a dragocen predah. Nato smo znova stopili v belino in po približno pol ure počasnega gaženja dosegli planino Javornik. Pogled nam je ušel desno – proti prvemu cilju dneva, Ženiklovcu, samotnemu vrhu brez markirane poti. Do njega se je vzpenjalo strmo pobočje, prepredeno s sledmi turnih smučarjev, ki so nakazovale, da nismo prvi, ki jih je pritegnila ta divja linija.
Veter se je na vrhu umiril, kot bi tudi sam priznal naš trud, zato smo si privoščili daljši počitek. V tišini smo vpijali razglede – mogočno severno ostenje Storžiča, oddaljene Julijce in razpotegnjeni greben Košute, ki so se v zimskem soncu zdeli skoraj nedosegljivi.
Sprva smo nadaljevali po grebenu, nato pa skozi gozd hitro sestopili do markirane poti proti Stegovniku, ki se vije pod ostenjem Malega Javornika. Po dobri uri hoje smo prispeli do znamenitih naravnih oken Stegovnika. Tam pa se je zgodba naše ture nepričakovano obrnila. Sneg je bil preglobok, strmina preveč izpostavljena, jeklenice, ki v kopnih razmerah nudijo varnost, pa so bile skrite pod zimsko odejo. Odločitev je bila jasna – vrh bo počakal. Obrnili smo se in po zahodni poti krenili nazaj proti izhodišču.
Po dobrih devetih urah hoje smo se vrnili – utrujeni, a z nasmehi, ki jih ne izbriše noben napor, pa čeprav je le-to pomenilo gaženje non-stop. Ta tura bo ostala v spominu. Ne zaradi osvojenega vrha, temveč zaradi poti same – naporne, neizprosne, a na koncu nagrajene z razgledi na s soncem obsijane Grintovce, Krvavec in sosednji Kozji vrh.
»Kajti včasih vrh res ni cilj. Cilj je pot, ki nas oblikuje«
Nazaj na seznam