Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
No, to smo se do včeraj spraševali skoraj da vsi udeleženci. Še dobro, da je bil z nami Marjan, ki je »lokalc« in nam je pokazal, kaj je to za en hudič :)
Lepo število udeležencev se nas je zbralo na zbornem mestu, ki je bilo tokrat v Idriji, pri nogometnem igrišču. Tukaj smo se stisnili v čim manj avtov in odpeljali do Cestnikove rajde, kjer je bilo naše izhodišče in začetek poti po Feldban-u.
Sedaj smo že vedeli, kaj je to Feldban in sicer je bila to ozkotirna vojaška železnica, ki so jo uporabljali za oskrbovanje avstro-ogrskih vojakov na soški fronti. Seznanjeni z zgodovino, smo jo veselo krenili na pot.
Prvih nekaj kilometrov naredimo po makadamski cesti, nakar smo zavili desno (pri beli F oznaki) na originalno traso Feldbana. Lepa pot, ki vijuga po ostankih trase železnice, kmalu preide na bolj izpostavljen del nad Zalo, kjer se odpre tudi pogled v Idrijo.
Trasa se je nato vrnila nazaj na makadamsko cesto, a smo hitro spet zavili levo z nje in se podali na najbolj fascinanten del trase, ki vodi preko usekov vse do dna soteske. Na tem delu nas je pričakalo tudi nekaj izzivov, predor, lestev in nekaj jeklenic s katerimi si lahko pomagamo prečiti izpostavljene dele poti.
Ko smo dosegli cesto na dnu soteske smo odšli naprej do Divjega jezera in si ogledali tudi najkrajšo reko v Sloveniji. Pri jezeru smo naredili kratek postanek, da smo se malo okrepčali, namreč pred nami je bil sedaj del poti, kjer bomo višinske metre pridobivali :)
Prečkali smo cesto in kmalu prišli do brvi, kjer smo prečili Idrijco. Brv lahko prečita hkrati le dve osebi, ker je strgana nosilna jeklenica! Ko smo bili na drugi strani, smo nadaljevali ob Idrijci, po lepi poti, ki se zmerno vzpenja, dokler nismo prišli do razpotja proti Prižnici. Tu pa se pot postavi malo bolj pokonci in še dobro, da smo se pri jezeru podprli, ker smo potrebovali to dodatno energijo.
Ko se je pot položila smo dosegli Prižnico. Kot že ime pove, je bil tukaj lep razgled naokoli kot tudi v sotesko in cesto spodaj. Od Prižnice naprej se pot zmerno vzpenja po gozdu in dišečih travnikih do Čekovnika.
Pred nami je bil samo še zadnji del poti. Dva sva prečila pod vrhom Hleviške planine do koče na Hleviški planini, vsi ostali pa so šli pogledat še razgled s samega vrha. Pri koči smo se kmalu vsi zbrali, tam pa nas je čakala odlična domača hrana (sploh žlikrofi s pečenko in štrudelj).
Po dobri hrani in zasluženem daljšem postanku smo se poslovili in po SPP sestopili v Idrijo, kjer smo se sprehodili še skozi mesto do zbornega mesta, se odžejali v prijetni gostilni in naredili analizo ture.
Tura je bila res nepričakovano lepa, celotna pot fizično kar naporna (25 km), vendar smo uživali v dobri družbi, zgodovini krajev in res odličnem kosilu v prijetni koči. Hvala Marjan, da si nam razkazal svoje konce in nam povedal marsikaj zanimivega o teh krajih. Se vidimo kmalu vsi skupaj spet na kakšni zanimivi turi.
Priporočam ogled video posnetka :)
Nazaj na seznam