Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Vrh visok 1925m v Julijskih Alpah, ki se nahaja med Planico in Belopeškimi jezeri.
Vrh je manj znan kot njegova sestra Visoka Ponca, nam pa ponuja razglede na vrhove med obema omenjenima dolinama, kjer lepo vidimo Mangart, Vevnico, Visoko Ponco in Ciprnik. Ob lepem vremenu pa razgled seže od Karnijskih Alp, prek Ziljskih Alp do Visokih Tur, kjer kraljuje Großglockner (Veliki Klek).
To soboto smo se člani društva Kranjski gamsi odpravili proti Kranjski Gori čez mejni prehod Rateče proti Trbižu. Že kmalu za mejnim prehodom pa se levo odcepi cesta v smeri Belopeških jezer.
Prvoten plan pohoda je bil od spodnjega Belopeškega jezera čez gozdni vršič Švabešco. Obe poti sta označeni s številko 512 in sta del krožne poti po trbiških planinah. Ker pa je bila ta pot zaprta smo izbrali plan B in se peljali naprej do zgornjega jezera.
Pot je vodila s parkirišča po gozdni poti, ki smo jo kmalu zapustili levo v širok kolovoz v smeri koče Zacchi. Po uri hoje nas pripelje do koče, tukaj pa se odprejo krasni pogledi na Mangart, Vevnico in Visoko Ponco.
Pred oz. pod kočo najdemo oznaki "Ponza di Mezzo, Ponza Grande" ki označujeta začetek poti proti Poncam v levo smer, ampak naša smer je bila desno nad kočo proti Mali Ponci.
Dan je bil božanski. Jesen je prišla s svojo paleto in pobarvala drevesa v rdeče, rumeno, zlato. Jesen je pokazala s svojim soncem in obsijala nebo v modrini mirnega dneva in tudi macesnove krošnje so že zažarele v najlepšem zlatem sijaju. Mi pa smo se po kratki pavzi podali po poti skozi gozd in kmalu prišli na razgledno točko s pogledom na Belopeško jezero in okoliške hribe.
Kmalu zatem je sledil desni odcep do zavetišča in nekaj korakov naprej levi odcep za krožno pot, ki pripelje do prvega jezera. Nas pa je pot vodila desno v kratek ampak strm vzpon po stopničasti poti do Škrbine Vratca. Le nekaj metrov pred Škrbino pa deloma neoznačena pot zavije levo in preči pobočja mejnega grebena.
Razrita grapa v zgornjem delu je najmanj lep del celotne poti v katero je sledil kratek strm skok, ki je sicer opremljen z nekaj metrskim pruskom.
Premagali smo tudi ta neprijeten del in po petih minutah skozi strmo ruševje zagledali vrh Male Ponce. Ta pa nam je ponudila počitek in prekrasne poglede že na omenjene vrhove ter čas za skupno slikanje ampak tokrat bolj adrenalinskih fotografij, saj vrh ne ponuja veliko prostora.
Sledil je še sestop po isti poti nazaj mimo koče do jezera, ki pa smo jo podaljšali do spodnjega jezera na analizo v lokal Belverdere in opazovali kako so oblaki že prekrivali vrhove Julijcev.
»Gora je toliko moja, kot je tvoja, kot je njegova. Je od vseh in od nikogar. Gora nas ne loči po statusu, pri njej šteje le spoštovanje do nje in trud, da te spusti na svoj vrh.«
Iz knjige GORA (Petra Škarja)
Marijeta J.S.
Nazaj na seznam