Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Storžič v programu Letos na Triglav predstavlja nadaljevanje psihološke in fizične priprave na našega Očaka, kjer se običajno začnemo ukvarjati z daljšo izpostavljenostjo vremenskim vplivom, kjer imamo v mislih predvsem izpostavljenost soncu, hkrati pa se nadaljuje trening sestopanja, v tem primeru po “grintavem” terenu. Oboje je bilo tokrat prisotno, a z dodatkom vetra je bila tura v samem bistvu zelo prijetna in je na tokrat polovično okrnjeni skupini pustila lep pečat, hkrati pa tudi obilico prijetnih spominov.
Že dan pred tem smo dobili priporočilo, da naj seboj vzamemo vetrovke, pa tudi nekaj dodatnih oblačil. Seveda smo vsi pridno sledili napotku iz izkušenj Bojana, ki nas je tokrat tudi presenetil z udeležbo na turi. Na tem mestu velja podati en glasen Hvala!! za tvojo vzpodbudo in pomoč! Kar se mene tiče je bila to lepa gesta, predvsem iz vidika motivacije udeleženk, saj so lahko na lastno oko videle čemu se reče vztrajnost.
Klasično smo pot pričeli v Bašlju, kjer je po nas takoj začel bičati veter. Tega smo se le redko znebili preko celotnega vzpona, a nam je hkrati s kakšno majhno preglavico pričaral precej bolj prijetno izkušnjo, kot pa če bi bili ves čas samo obsijani s soncem. Da ne pozabim, nebo je bilo skoraj do vrha Strožiča dobesedno brez oblačka, razgledi pa so bili temu primerno fenomenalni.
Redko obljudena pot preko JZ grebena, ki jo običajno uberemo za vzpon, nas tudi letos ni razočarala. Občasni planinci so nas pozdravljali z dobro voljo in sopihali naprej, gospa Anita pa nas je zjela v akciji, ko se je vzpenjala po JZ žlebu in z nami prijazno delila sledečo fotografijo.
Na vrhu smo pričakovali pravi vetrovni napad, a tega na srečo ni bilo. Klasično slikanje, malo oddiha in kramljanja pa tako ali tako spadata k vsaki turi. Na vrhu smo srečali tudi Mojco, soudeleženko letošnjega tečaja za planinskega vodnika PZS, ki je z menoj pred kratkim opravljala tečaj v Bavšici. Lepe pozdrave tudi tukaj, pa srečno na izpitih.
Sestop pa je ponovno bil poučne narave, saj smo vadili kako se lotiti sestopanja po bolj zahtevnem terenu; v tem primeru je bilo potrebno tudi krajše poplezavanje in seveda pozornost pri izbiri točk kamor postavimo noge, da nam ne bi zdrsnilo. Trening smo okronali z obiskom Doma na Kališču, kjer smo se okrepčali in odpočili, nato pa jo mahnili nazaj do izhodišča in turo zaključili v krogu, s češnjo na vrhu, saj smo si v Bašlju na izhodišču skupaj privoščili še hladno osvežitev v senčki. Pohvale gredo na koncu seveda še petim dekletom, ki so vztajno zagrizla v klanec, ter se tudi varno in spretno spustila nazaj v dolino. Le tako naprej!
V objemu prijetnih spominov tokrat spisal Gašper. :)
Nazaj na seznam