Prosimo, počakajte...
Prosimo, počakajte...
Sončna nedelja, je bila kot nalašč za kurjenje odvečnih kalorij, ki so se nabrale med pustnem tednom.
Zbrali ob cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu, ki mimogrede velja za največjo cerkev v Sloveniji ter se odpravili na »manjšo sestro« Velike planine – Menino planino.
Ucvrli smo jo mimo taborniškega prostora in takoj zagrizli v strm gozdnat breg, ki so ga občasno prekinili kolovozi. Čeprav je bilo v zadnjem obdobju precej padavin, nam težav ni povzročal razmočen teren, temveč zaradi sečnje nekoliko slabše označena pot. Med krajšimi postanki človek kar ne more ostati ravnodušen ob čudovitih razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe, ki so se bohotile v soncu.
Z vzpenjanjem nas je počasi pozdravljala vse bolj planotasta pokrajina, odeta v deviški snežni plašč. Švignili smo mimo jame Vespa ter se najprej povzpeli na Špic, ki leži le streljaj od Doma na Menini planini, kjer smo si nato privoščili daljši odmor.
Nekaterim sama pot ni bila dovolj, saj so se odpravili še na Vivodnik, ki z svojimi 1508m velja za najvišji vrh Menine planine, kjer stoji stolp.
Do izhodišča smo sestopili po poti, ki nas je vodila mimo zaselka Semprimožnik ter cerkve sv. Florjana.
Za konec pa, kot sta nekoč zapela legendarna Vilko in Slavko Avsenik:
»Holadrija di, nazaj še pridemo,
na Menini res je prelepo.«